Tam okrog novega leta me je prav presunila novica, da je grozen potres dobesedno izbrisal z zemlje enega mojih najljubših mest, staroslavni Bam v Iranu. O, madona, sem pomislil, sam bog ve, koliko ljudi, ki so se mi še pred kakšnim letom posmehljivo pačili po tistih ulicah, je zdaj zagovsanih s prahom ruševin in, res, sam bog ve, kaj je sedaj z našim starim hotelom, verjetno so še tam nastanjeni ščurki šli rakom žvižgat, tisto »mesto mrtvih« zraven pa je najbrž dokončno umrlo. Pravzaprav je bil Bam čisto običajno južnoiransko mesto spodaj ob meji s Pakistanom, razvlečenih in popackanih ulic, z bazarjem, našarjenim z nepreglednimi kupi kičastih ponaredkov zahodnjaške robe, ki so Perzijcem tako neznansko pri srcu, z dolgimi zaporedji na ulico odprtih popravljalnic starih sklumpanih avtomobilov, iz katerih čokoladasti pakistanski mehaniki tako radi zajebajo mimoidoče, in kjer si vedno, kadar prečkaš ulico, v smrtni nevarnosti. Toda Bam se diči z najboljšimi dateljni na svetu in s starim mestom, v katerem razen duhov že dolgo ne živi nihče več.