Pravo nasprotje Isfahana je Bam, mestece na jugovzhodu Irana. To je oaza sredi puščave, kjer rastejo najboljši datlji. Vendar me tako daleč na vzhod niso vlekli datlji (čeprav se tudi piškotov iz njih in medu nisem branila), ampak stari zapuščeni Bam, ki stoji zraven novega. Mesto je zgrajeno iz mešanice na soncu žgane opeke in gline in je na daleč videti kot velik peščen grad na morski obali. Po vsej verjetnosti je bilo zgrajeno v času Sasanidov, torej nekje v prvih stoletjih našega štetja, naseljeno pa je bilo vse do leta 1931, ko so ga zapustili zadnji vojaki. Včasih je bilo pomembno trgovsko središče in postaja na svileni poti, v njem se je menda ustavil tudi Marco Polo. Danes ga počasi obnavljajo, njegov osrednji del, citadela, je že dokončan. Mislim, da je tako velik vtis name pustilo tudi zato, ker sem bila v njem večinoma popolnoma sama in sem si zlahka predstavljala, kakšno je bilo tudi vse tisto, kar je porušeno. Plezala sem po stopnicah, skozi odprtine v hiše, sinagogo, mošejo, šolo, konjske hleve, na bazar in spet nazaj na obzidje ter si vse ogledala še iz druge perspektive, in dokler nisem prišla do citadele, nisem srečala žive duše. To je pač posledica vojne v sosednjem Iraku, čeprav Iran množičnega turizma tudi sicer ni nikoli poznal.