Prevzemanje tujih idej, povezanih s stiliziranjem folklornih kostumov, je ob koncu devetdesetih let 20. stoletja predlagala Tita Ovsenar, poročena Porenta, etnologinja, ki se je sicer s folklornimi kostumi ukvarjala kratek čas.256 Opazovala je otroški folklorni festival v Prešovu na Slovaškem, kjer je videla skupine, katerih »[n]oše so bile povsem stilizirane, lahko bi govorili že o gledaliških kostimih, prirejenih za določeno vlogo (ovčke, vojak …)« (Ovsenar 1989: 10). Idejo bi po njenem mnenju tedaj lahko uporabili tudi na Slovenskem, čeprav bi skladno s spremembo v kostumski podobi morali spremeniti tudi program otroških folklornih skupin (Ovsenar 1989: 10). Kljub prizadevanjem, ki niso znana le na Slovenskem, temveč tudi v drugih republikah bivše Jugoslavije in marsikje po svetu (v Evropi je v tem pogledu zanimiv primer Portugalske), da naj folklorni kostumi ne bi bili uniformni niti stilizirani, pa obstajajo tudi dela, prvenstveno namenjena izdelovanju folklornih kostumov, ki uniformnost na posameznih mestih nakazujejo oziroma jo celo poudarjajo. Če že ne neposredno v samih besedilih, ki vedno prinašajo omejeno količino opisanih možnosti za izdelavo različnih folklornih kostumov, pa v fotografskem gradivu, ki ponekod uniformnost izpostavlja (glej na primer Benc-Bošković 1986b, Matunci 1988, Muraj, 2003). Obstajajo tudi opozorila, da nekdaj uveljavljeni uniformni folklorni kostumi predstavljajo le eno plat nekdanjega načina oblačenja in da ob njih obstaja še mnogo različic, ki so po krivici zapostavljene in manj znane (PetrMarčec 1995: 41).257 Na Slovaškem so si ob koncu osemdesetih prizadevali, da bi v Centru za ljudsko umetnostno izdelavo, kjer so za slovaške folklorne skupine oblikovali folklorne kostume, izdelovali najboljše reprodukcije nekdanjih oblačil nekega območja. Kot je zapisala Rybarikova, ima v Centru pomembno vlogo oseba, ki stilizira nekdanjo podobo oblačenja kmečkega človeka iz določenega prostora, a hkrati ne sme dovoliti take stilizacije, ki bi zabrisala značilnosti oblačenja na določenem prostoru (1988: 17). Meja med tistimi, ki ustrezajo ali so preveč stilizirani, seveda ne more biti jasna. Uniformnemu kostumiranju se ne da izogniti, če oblikovalci kostumske podobe folklornih skupin upoštevajo predlog Jelene Dopuđe, naj si skupina v primerih, če ne more