Sicer pa Pražani do nas niso bili vsi prav prijazni. Natakarji in prodajalci so povečini slabe volje in nezainteresirani. V neki pivnici, kamor smo vstopili malo razposajeno, nas je hotel natakar usmeriti iz osrednjega prostora na zakoten vrt, kamor pa mi nismo hoteli. Pa nas je nadrl, da je tu Česka republika in da ga mi »Ukrajinci« že ne bomo komandirali! Pivnico smo seveda protestno zapustili, cela petnajsterica, in odnesli kronice v drugo. Pri dveh mačkah (U dvou koček) pa so nam hoteli poleg tistega, kar smo naročili – obilo piva in dobro pojedino, ki sta slej ko prej dobri – zaračunati še »pogrinjke« in »živo glasbo«. Na pogrinjke smo pristali, na muziko pa ne, češ da je nismo naročili. Potem smo zahtevali uradni račun, ki ga nikakor nismo dobili, oni pa naj bi poklicali policijo. Policista, ki sta šal ravno mimo, sta se obrnila stran, mi pa šli svojo pot. Zvečer smo se ob vrnitvi v hotel z nekaj tekočimi priboljški oskrbeli kar na bližnji bencinski črpalki. Vsebino nakupovalne košare sem naložil v vrečko, košaro pa položil v sosednjo, ki jo je na pultu pustil moj sopotnik. Pa se obrnem in grem. Kar za menoj nekaj hudo zaropota, ozrem se in vidim, da je prodajalec obe zagnal za menoj po tleh! Gledal je kot hudič, sikal z zobmi, rekel pa nič.