Kolikor sem uspel spremljati letošnje stihotvorje, izišlo v knjigah, med njimi ne najdem take, ki bi jo komu poklonil zaradi čistega veselja nad poezijo; ker so v njej pač dobre pesmi ali pesmice, take, ki si njihovo »misel« ali vsaj barvo in ton zapomnimo za nekaj dni - kot na primer dobro šalo. Sicer pa, tudi če pritegnem še nekaj zadnjih let, ne najdem nič ustreznega. Zadnja taka pesniška knjiga za splošno rabo in okus so bili najbrž Jesihovi Soneti, prvi in drugi. Tole ni priložnost za lamentacijo nad »metafizičnimi« nalogami slovenske poezije, a bralec se bo najbrž strinjal, da slovenski poeziji manjka »fizike«, se pravi ravnanja s kolikor toliko trdnimi in oprijemljivimi »telesi«, ki bi se znala dobrikati tudi tistemu bralcu, ki ne misli, da se je treba poeziji vedno približati z mrkim čelom. Ker je to tak težak »poklic«.