Sloveniji gre pri teh zadevah zadnje čase slabo, saj je Marxa izgnala iz domene splošne omikanosti, liberalnih in konservativnih družbenih mislecev pa vanjo sploh še ni vključila, s čimer se je začela spreminjati v šolski zgled tega, kako se s tovrstno ignoranco na široko odprejo vrata socialnim in družbenim demagogom. In zgledov za socialno demagogijo je pri nas zares dovolj: tako je denimo predsednik svobodnih sindikatov na prvomajski proslavi na Rožniku grmel, kako je socialno nepravično, če država zahteva, naj si ljudje v socialnih stiskah pomagajo sami - pri čemer bi seveda lahko povedal, kdo in kje je to rekel, saj bi sicer lahko kdo pomislil, da natolcuje. Poleg tega bi gospod lahko vedel tudi to, da naj bi vsaj načeloma socialna država pomagala predvsem tistim, ki si želijo pomagati sami, medtem ko njegova izjava naravnost kliče po družbi, v kateri bi država namesto posameznikov reševala vse njihove ekonomske in socialne težave - take družbe pa so tako rekoč po definiciji nagnjene k totalitarnosti, saj se v njih ljudje posredno odrekajo prevzemanju odgovornosti za svojo socialno usodo, socializem pa je lep zgled, kako kratka je pot od socialne do politične nesamostojnosti. Še več, on in njegovi sindikati bi lahko priznali vsaj to, da je po merilih Mednarodne organizacije za delo pri nas v resnici pol manj brezposelnih, kot jih kažejo slovenske statistike in da so naše upokojenske generacije med najmlajšimi v Evropi - konec koncev pa bi nam lahko razložili tudi to, od kod, hudiča, mislijo, da bo dobivala pokojnine moja generacija, če zaradi neugodne demografske strukture ne bomo podaljšali delovne dobe in novim razmeram prilagodili tudi pokojninskega sistema. Ampak sindikalisti namesto tega raje vpijejo, da smo vulgarni pristaši kapitalizma vsi, ki si upamo opozarjati na tovrstna nesporna dejstva - nekateri od njih pa so šli celo tako daleč, da svojim nasprotnikom podlo in nizkotno podtikajo zavzemanje za delo otrok...