Borisov vsakdanjik se začne že ob pol sedmih zjutraj, ko k njemu pridejo negovalke, ki ga oblečejo in zrihtajo. Potem gre na zajtrk. Po zajtrku bi moral na delo v delavnico, vendar noče delati. “Ne bom delal za dvesto tolarjev na dan. Nekateri so toliko plačani na uro. Poleg tega pa me delo niti najmanj ne veseli.” Vendar dodaja, da bi prav z veseljem delal, če bi bil bolje plačan. Srečen je, ker po svojem pokojnem očetu dobiva pokojnino. “Ne vem, kako bi brez nje,” pravi. Očetova pokojnina ni majhna. Znaša 120 tisočakov na mesec. Vendar Boris tega denarja nikoli ne vidi. “V VDC-ju mi dajejo samo žepnino, preostalo vzamejo oni.” Njegova žepnina je 10 odstotkov pokojnine - VDC si od 120 tisočakov vzame 109.800 tolarjev. Za stroške bivanja. Kljub temu, da ustanova za vsakega posameznika, ki biva v njej, dobi tudi denar od države. “Včasih se dobesedno skregajo zaradi mene. Kdo bo in kdo ne bo skrbel zame. Stroški za bivanje so tako veliki, kot da bi živel v najetem stanovanju.” Boris pravi, da za ta denar dobi toliko, kolikor si uspe pribojevati. Odnos zaposlenih do v zavodu živečih je različen. “Odvisen je od dneva in počutja, ki ga zaposleni prinesejo s seboj. V službo pridejo obremenjeni s svojimi osebnimi težavami. Seveda potem veliko raje debatirajo ob kavicah, kot pa da bi se ukvarjali z nami. Poleg tega moramo ves čas poslušati, kako omejeni smo." Boris do zdaj ni veliko izkoriščal prostih izhodov, čeprav je njegova mama že pred leti podpisala, da jih lahko. “Nisem imel prav veliko prijateljev. Le kje bi jih lahko dobil? V VDC-ju prav gotovo ne.” Izhodi v mesto in po nakupih so bolj redki, saj jih v VDC-ju izvajajo samo skupinsko. Kave jim ne dovolijo kuhati. “Če hočeš, da ti skuhajo kavo v soboto ob štirih popoldne, ti rečejo, ja, kako boš pa potem spal!” je zgrožen Boris. Nenehno se mora prilagajati okoliščinam, ki zanj sploh niso primerne. “Tu se sploh nimam s kom pogovarjati ali družiti. Manjka mi družina. Zavode dobesedno sovražim. Najraje bi šel živet k takšni družini, ki bi me lahko sprejela takega, kot sem, z vsemi mojimi pomanjkljivostmi. Zato si skupaj s svojimi prijatelji prizadevam, da bi odšel iz tega zavoda. Vsi, ki poznajo moj primer, se čudijo, da sem zaradi svoje telesne prizadetosti med laže in zmerno duševno prizadetimi. Zelo mi manjkata pravo intelektualno okolje in možnost intelektualnega razvoja.” Boris se prav dobro zaveda, da se zaradi njega ne bodo spremenila pravila VDC-ja, želi pa si, da bi z njim ravnali drugače.