Poglejmo, kako gledajo na žepnine ljubljanski srednješolci in koliko imajo pod palcem. Anžej (17 let), ki se lahko pohvali s številnimi talenti in te tudi pridno izkorišča, si sam zasluži denar za vse tisto, kar si v življenju želi nadstandardnega, in to se mu zdi prav. »Če se ne potrudiš za tisto, kar dobiš, se nikoli v življenju ne naučiš ceniti majhne stvari,« poudarja. Živa (16 let) pravi, da ne dobiva žepnine, ker ji starši sproti kupujejo vse, kar potrebuje. Kadar gre ven s prijatelji, jih prosi za denar in ga tudi dobi. To se ji zdi normalno, saj ne ve, kako bi si lahko pri šestnajstih letih sama služila denar. Petnajstletna Manja ima, pravi, simbolično žepnino, ki znaša pet tisoč tolarjev na mesec, a si mora precej stvari kupiti sama iz Zoisove štipendije. Urošu (17 let) dajejo starši po 20 tisočakov na mesec, s tem da si mora sam kupiti vse šolske potrebščine in učbenike. Mateja (16 let) ob popoldnevih in konec tedna dela v enem od lokalov in si tako prisluži denar. Žepnine ne dobiva. Po njenem mnenju je študentski servis najboljša možnost, da zasluži nekaj dodatnih tolarjev, da si lahko nato privošči kaj več. Luka (16 let) ne dobiva žepnine. Prepričan je, da je ne potrebuje. Za njegove potrebe zadoščajo prihranki. Petnajstletna Polona iz Velenja dobi vsak mesec od staršev osem tisoč tolarjev (mama ji na bančni račun nakaže polovico otroškega dodatka, polovico pa ga dobi njena sestra) in meni, da je to povsem dovolj. Več kot polovico žepnine običajno prihrani. Letos si je iz privarčevane žepnine kupila nove smuči.