Zmage košarkarjev Uniona Olimpije na slovenski sceni niso nobena novica. Odmevni so njihovi porazi. Morda je nepravično, da se je več govorilo o njihovem neuspehu na prvi tekmi polfinala proti Zlatorogu kot o kasnejših predstavah, ko ne tekmecem iz Laškega v polfinalu ne iz Domžal v finalu niso pustili blizu, toda s tem se je treba sprijazniti. Olimpija je pač institucija, ki v slovenskem košarkarskem prostoru ne bi smela imeti prave konkurence. Toda njen trener Jure Zdovc, ki ima velik del zaslug, da sta tako pokalni kot prvenstveni naslov ostala v Tivoliju, se po osvojeni lovoriki ni predal evforiji, ampak je trezno ocenil, da se je razlika med zmaji in slovenskimi tekmeci v pravkar končani sezoni zmanjšala, saj so jim na posameznih tekmah ali pa vsaj obdobjih tekem prav vsi povzročali sive lase. In ker se ne gre slepiti, da je naredila korak naprej konkurenca (najboljši dokaz za to so slabi rezultati slovenskih moštev v ligi NLB), pač pa je stopila nazaj Olimpija, si vodstvo kluba izpod Rožnika kljub obema domačima naslovoma ne bi smelo zatiskati oči pred dejstvom, da je bila sezona vse prej kot dobra. Spomnimo se samo evforičnih napovedi pred začetkom sezone. Finančni stabilizaciji bo sledil tudi rezultatski preporod, so bili prepričali in z »najmočnejšo zasedbo v zadnjih letih« napovedovali Top 16 evrolige ter zaključni turnir lige NLB. Nekaj mesecev kasneje niso mogli dobiti tekme ne v evroligi ne v jadranski konkurenci. Pomenljiva pa je še ena podrobnost: lansko poletje so pripravili 800 tisoč evrov vredno pogodbo za Primoža Brezca, medtem ko zadnji signali iz Tivolija govorijo o tem, da naj bi bilo v prihodnji sezoni le nekaj več od te vsote namenjene za celotno člansko moštvo. Kar bi bilo sicer verjetno še vedno dovolj za domači lovoriki, premalo pa za dostojno nastopanje v evroligaški konkurenci. Klubu se tako obeta celo korak nazaj, namesto da bi po letih razočaranj in zaostajanja tudi za srednjim evroligaškim razredom sledil korak naprej. Tega si Ljubljana ne zasluži, kot je ocenil tudi Zdovc. Njegov prihod na klop našega največjega košarkarskega kluba sicer ni bil pospremljen s prevelikimi simpatijami (sem in tja se najde celo kdo, ki še vedno meni, da bi morali vztrajati z Aleksandrom Đikićem, čeprav je povsem zašel v slepo ulico), na povsem zadnji tekmi sezone pa je vendarle dobil tudi potrdilo javnosti, da je na pravi poti, saj se je njegovemu moštvu prišla poklonit skoraj polna dvorana. Navijači sicer tako kot na prejšnjih tekmah pod njegovim vodstvom niso mogli uživati v kakšnih spektakularnih potezah, saj je bilo Zdovcu od samega začetka jasno, da edina zanesljiva pot do naslova državnega prvaka vodi prek trde, agresivne obrambe, zato je ekipo dopolnil z igralci, ki so bolj kot umiranje v lepoti zagotavljali mišice. Jasno pa mu je tudi, da samo mišice in trda obramba niso dovolj za evroligo (in tudi za ligo NLB ne), za katero bi morali zdajšnje moštvo temeljito okrepiti. Ob starih dolgovih, ki so se med sezono povišali in ne znižali, ter zmanjšanju proračuna zaradi recesije čakajo ljubljanski klub vse prej kot mirni tedni in meseci.