Dejstvo, da nimamo sodobnega slovarskega dela pravopisa, vsem pišočim povzroča v praksi številne preglavice. Lektorji morajo še zmeraj upoštevati stari pravopis, ki pa je na določenih mestih popolnoma skregan z rabo in slovnico. Medtem smo Slovenci v letih od 1970 do 1991 dobili Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), ki pa danes tudi že kaže nekatere pomanjkljivosti - najmlajših besed, ki v jeziku nastajajo npr. s poimenovanjem novih predmetov, pripomočkov, izumov ipd., v njem pač že spet ni. Ker pa je ta slovar zdaj na razpolago tudi na zgoščenki, ga imajo mnogi pišoči naloženega v računalniku in si z njim pomagajo. Tu pa v praksi nastajajo nesporazumi. Slovar namreč ni normativen, ne postavlja pravopisnih in pravorečnih pravil, ampak zapisuje stanje v jeziku. Če bo kakšen pisec npr. hotel preveriti, kako je v slovenščini z besedo usluga, jo bo v SSKJ našel zapisano v dveh pomenih: 1. kot nekaj, kar se naredi za nekoga iz prijaznosti, naklonjenosti, ustrežljivosti, 2. kot storitev (s stilno oznako publicistično). V pravopisu iz leta 1962 je usluga v 2. pomenu označena kot besedna in slogovna spaka ter nebodigatreba, ki jo je treba zamenjati z besedo storitev. Vsak lektor, ki da kaj nase, bo uslugo, uporabljano v pomenu storitve, neusmiljeno preganjal, pišoči, ki je pogledal v SSKJ, pa jo bo veselo uporabljal. In to počnejo predvsem naši obrtniki, ko ponujajo svoje usluge, česar bi pravopisno ozaveščeni Slovenci pravzaprav morali biti veseli, kajti usluge kot nekaj, kar nekdo zate naredi iz prijaznosti, ni treba plačati. Takšnih vsakodnevnih problemov, ki kažejo, kako zelo potrebujemo odgovore v novem pravopisu, je ogromno, še več kot v pravopisju pa jih je verjetno v pravorečju, ki je sploh tema zase. Tako se npr. raba širokega e in o v slovenščini širi, stari pravopis pa je poln besed, ki imajo na teh mestih zapisano izreko z ožino, in tudi SSKJ ne zapisuje vseh v javnem govoru že ustaljenih širokih samoglasnikov.