»Včeraj je bila moja mama končno sprejeta na tretjo kemoterapijo. Vsak dan sem tri tedne klicala za sprejem in končno so mi včeraj povedali, da imajo prosto posteljo in da mamo lahko pripeljem. Ko sva prišli na oddelek, pa prazne postelje ni bilo. Vztrajala sem, da mora biti sprejeta, ker že tri tedne zamuja s terapijo, pa so mi sestre rekle, da ne bo nič. Ker nisem odnehala, mi je rekla, naj se obrnem na zdravnika, in sem se res, tudi ta mi je rekel, da postelje ni, da pa ima mama vso pravico do zdravljenja, da terapija mora biti izvedena v štiritedenskem zaporedju, vendar prostora ni, tudi sprejeta ne more biti, prednost imajo tisti, ki umirajo. Dejal je, naj se pritožim na upravo, na medije, kamorkoli, da oni na to ves čas opozarjajo, pa uprava nima posluha. Po dobri uri čakanja in prošenj pa je zdravnik povedal, da bo ena od bolnic čez dve, tri ure odpuščena in naj se mama usede pred posteljo in jo čuva, da je ne bo zasedla katera druga. Za sprejem je bila namreč naročena še ena gospa iz Novega mesta, ki je tudi čakala že tri tedne na sprejem. Na srečo sva bili midve pred njo. Če temu lahko rečem sreča. Kaj so potem naredili z njo, ne vem. Grozno, kam smo prišli. Samo upaj, da ne boš zbolel, če pa zboliš, moli, da sploh dobiš posteljo.