Ob nemških načrtih dela do 70. leta starosti, kot kaže, evropski družbi ni prav jasno, kako dolgo se da iz ljudi delo iztiskati. Fizični delavec zagotovo ne bo, kot smo vajeni reči, sposoben voziti »šajtrge«, samokolnice pri 69 letih. Pa tudi pozabljiv in starostno otopel, oslepel in gluh uradnik ne bo kos svojim opravilom. Razen, če se bleda mati Evropa ni spomnila priporočil obeh naših Franov Milčinskih, namreč očeta pisatelja in sodnika ter sina humorista Ježka, in vse zaposliti v državnih službah. Ta dva sta že v svojem času ugotovila, da po naravnih zakonitostih »postaja človek starejši in bebastejši in s tem primernejši za državno službo«. S tem seveda ni rečeno, da je Evropi sploh kaj do zagotavljanja dela pripadnikom starejše generacije. Starejši bo pač po zakonih konkurence prej ali slej izgubil zaposlitev. Kot ve in zna, naj se, kdor se more, privleče do izpolnjenega 63., 65. ali celo 70. leta, potem pa bo, če bo zdržal, dobil pokojnino. Tudi pri nas je po ameriških bankrotih že precej novih »socialnih teoretikov«, ki nam pripovedujejo, da je treba za starost varčevati v mladosti. Kot da tega ne vemo, kot da ves čas socializma nismo varčevali v obliki pokojninskega zavarovanja, in to pod državnim nadzorstvom in jamstvom. Zdaj pa, ko je prišel čas izplačevanja, so socializem in njegovo državo odpravili, takratno varčevanje pa bi najraje razglasili za bankrotirano piramidno igro.