lodajalci. Ponekod so bili bolj uspešni eni, ponekod drugi; odvisno od moči in groženj. Tukaj je naredila vlada prvo napako, ker nas ni poslušala. Zaradi tega smo izvedli tudi prve manjše demonstracije pred parlamentom, s katerimi smo želeli opozoriti poslance, da naj ne sprejmejo tega zakona. Seveda nas niso poslušali. V realizaciji zakona bi bilo mnogo bolje, če bi prisluhnili sindikatom. Kljub vladnim ukrepom je UMAR napovedal, da se bo do konca leta število brezposelnih povečalo za dodatnih 30 tisoč ljudi. Si bodo ti ljudje lahko našli novo zaposlitev ali pa bodo obstali na zavodu? Nekaj delavk in delavcev bo verjetno našlo kakšno delo. Vendar sem pri tej napovedi previden. Ko se zapirajo tovarne, ko ni novih delovnih mest, zlasti glede na izobrazbo in delovne izkušnje teh ljudi, je prognoza zelo negotova. Zaradi tega tudi naš očitek vladi, da je storila premalo v obrambo podjetij. Vlada se ne sme ukvarjati samo s sistemskimi problemi. Tako kot je Merklova šla v Opel in se borila za to, da Opel ne bi propadel, bi jaz od naših politikov tudi pričakoval, da pogosteje gredo v nekatera podjetja in se borijo, da ta ne bi propadla. Žal so medtem nekatera podjetja že propadla. Industrija Usnje Vrhnika je že tako podjetje in še bi lahko našteval. Podjetja niso sestavljena iz legokock. Danes ji sestaviš, jutri jih razstaviš in potem spet sestaviš. Uspešna podjetja morajo imeti dušo. To pomeni, da mora v podjetju več generacij delavk in delavcev delati, da ga lahko obogati s svojim znanjem in izkušnjami. Politiki so premalo storili za ohranitev nekaterih podjetij. Prelahkotno se je dvignilo roke in trdilo, do so to vreče brez dna. Ampak kaj storiti s podjetji, kakršno je npr. Mura? Ali ste prepričani, da je Mura res tako slabo podjetje? Postaviti si je treba drugačno vprašanje. Ali so Muro res vedno vodili najbolj sposobni menedžerji? Kajti Mura je glede na velikost največje tekstilno podjetje v Evropi. Zato bi jo morali voditi po evropskih merilih najboljši menedžerji. Menedžerji se ne bi smeli na začetku takoj ukvarjati z reorganizacijo in odpuščanji temveč v prvi vrsti s tem, kje dobiti posle, kako priti do proizvodov z višjo dodano vrednostjo, ki bi se boljše prodajali in bi potem delavci imeli večje plače. S temi vprašanji pa se žal kar nekaj menedžerjev ni ukvarjalo. Vedno so začeli z reorganizacijo, ki pa prinaša negotovost in odpuščanje. Ampak to ni perspektiva. Zaradi tega pravim, da se pri teh podjetjih prehitro sprejme logika, da se slabo dela. Vendar se zagotovo ne dela slabo zaradi delavk in delavcev. Kakšna pa je situacija z mladimi na trgu dela? Mladi so v bistvu prva največja žrtev te krize. Ko se je kriza pojavila, so podjetja najprej odpuščala delavke in delavce, ki so delali za določen čas. Med temi pa prevladujejo prav mladi ljudje. Ti večinoma delajo za določen čas ali po avtorskih pogodbah ali pa jih izsilijo v samozaposlitev. Približno 70 odstotkov vseh zaposlitev na leto v Sloveniji je za določen čas. Problem pri mladih ljudi je tudi ta, da ko gredo na zavod, nimajo nadomestil. Že tako je njihov položaj krivičen, ker ne morejo dobiti kreditov za reševanje stanovanjskih problemov. Tudi njihova usoda kot delavca je zelo negotova. Danes si, jutri te lahko ni več. Naša zahteva je, da mora vlada uvesti nekatere sistemske ukrepe, ki bi ta trend spremenili. Torej, da se mlademu človeku vendarle omogoči realna perspektiva, da če si želi, in večina mladih si želi, delo za nedoločen čas. Vendar je premalo tukaj moralizirati, ker delo dajejo delodajalci. Oni pa nikoli ne dajejo dela za nedoločen čas zaradi nekakšnega moraliziranja, temveč zaradi svojega interesa. Zato mora vlada ustvariti sistem, v katerem bodo delodajalci zainteresirani za zaposlovanje za nedoločen čas. Mi smo že prejšnji vladi predlagali močno znižanje davkov in prispevkov, če bi podjetje zaposlovalo mlade za nedoločen čas, ker edino to delodajalci razumejo. Žal to ni bilo realizirano. Mislim, da je to treba narediti. Prvič zaradi mladih, vendar pa se zadeva navezuje tudi na starejše. Naši sistemi socialnih blagajn imajo namreč sistem medgeneracijske solidarnosti. Pokojninski sistem lahko normalno funkcionira, samo če imajo mladi delo. Kajti če mladi ne bodo imeli dela, se bo sistem zalomil. Tukaj smo generacije med sabo povezane. Ali ne bodo zaradi vladnega predloga o dvigu starosti za upokojitev na 65 let mladi še težje dobili delo, hkrati pa bodo delavci v določenih industrijskih panogah morali izžeti delati še več let? Treba je biti korekten. To ni bil predlog vlade, ampak je to nakazal minister Gaspari, tako da ima vlada tukaj kar nekaj manevrskega prostora, da se umakne. Čeprav je minister zagotovo del vlade. Mi temu nasprotujemo iz naslednjih razlogov. Že sedaj so ljudje, ki so začeli delati v industriji pri svojih 18 ali 20 letih, fizično in psihično zgarani, zato komaj dočakajo sedanje pogoje za upokojitev. Če bi podaljšali starost za upokojitev, bi to pomenilo več bolniških dni ter invalidskih upokojitev. Več ljudi pa bi tudi bilo brez dela, kajti takšnih delovnih mest delodajalci v industriji in tudi drugje nimajo. To je zelo nevaren predlog. Hkrati pa imamo mlade, ki bi radi delali, pa ne morejo delati. To je absurd, na katerega mi opozarjamo. Mislim, da je sedanji sistem, kakršen je, dober sistem. Upošteva tistega, ki začne delati pri 18 letih, saj ko izpolni 40 let delovne dobe, praktično lahko gre v pokoj. Tistim, ki pa smo imeli to srečo, da smo študirali in smo diplomirali pri recimo 25 letih, pa se po 40. letih dela, če se seveda ne pojavijo kakšne zdravstvene težave, izide teh 65 let. Torej je sedanji sistem bolj prijazen. Stimulira, da tisti, ki ima pogoje, naj dela naprej, tisti, ki pa tega ne more, ne sme biti kaznovan. Če pa bi šli na sistem upokojevanja pri 65 letih, to ne bi bilo pravično, saj bi to mejo težje dosegli tisti, ki so začeli delati prej. Če pa je slučajno ne bi dosegli, ne bi dobili pokojnine, kar je krivično. Bodo tako imenovani skladi dela pomagali delavcem pri ohranitvi starih oziroma pridobitvi novih delovnih mest? Ta ideja, da bi se subvencioniralo začasno čakanje na delo z nekaterimi modalitetami, ki bodo nujne, ni slaba. Poznajo jo tudi druge države v Evropi. Če se neki delodajalec znajde v težavah in je v stanju te težave odpraviti v dobi recimo treh, šestih mesecev, je za delavce vendarle bolje, da prejemajo plačo in so še naprej v delovnem razmerju, ter da jih nato delodajalec po dobi šestih mesecev vzame nazaj na delovno mesto, kot pa da jih spra-