Neuspešen razvoj v tej fazi se kaže v povečani agresivnosti in občutkih krivde. Uspešen razvoj pa privede do ugodne samopodobe, ki temelji na prepričanju, da ga drugi cenijo ter da tudi sam ceni druge. Kaže se tudi v večji sproščenosti in boljšem presojanju. Čeprav otrokove spoznavne strukture še niso dovolj razvite, da bi zahteve staršev lahko ovrednotil, pa že opaža, če se starši sami ne držijo zahtev, ki jih postavljajo njemu samemu. Naloga staršev je, da spodbujajo otrokove spontane težnje, zato da se lahko razvije njegova iniciativnost, hkrati pa morajo te težnje usklajevati z družbenimi pravili. Otroku veliko pomeni, če mu starši omogočijo in dovolijo sodelovati v zanimivih aktivnostih, kjer se lahko izkaže kot njim enak. Na ta način doživi občutek smiselnosti, dobi pogum, da sledi pomembnim ciljem brez krivde in zavor. Odrasli ponujajo s svojim modelom otrokom nove modele za identifikacijo, pomembni postajajo tudi vzgojitelji ali učitelji. Odpira se polje iniciativnosti, ki omogoča otroku občutek, da je tak, kot hoče postati sam. Otrok postaja sposoben konstruktivnega sodelovanja z drugimi.