Spomin mu je postregel z drugim prizorom pri La Banyeri. Vprašal je: "Kaj bi storili vi, Danuta, da bi zadovoljili svojo kaprico? Prej sem vam pripovedoval, kaj so počeli ljudje iz paleolitika, da bi dobili ogrlico. Kaj bi naredili vi za dobre uhane? Za uhane s pristnimi smaragdi, hočem reči." In potem je zaradi Danutinega nepričakovanega odziva znova vprašal: Sem rekel kaj neustreznega? Zakaj ste napravili tak obraz? In naposled ona z bolestnim izrazom človeka, ki se ne ubrani zaušnice: "Ne, ni to. Le da se ne morem navaditi na uboštvo in me presune, kadar me spomnijo nanj." Carlos se je zasmejal sam pri sebi. "Ne, Danuta, tudi to ni bil pravi razlog," je pomislil, medtem ko se je oddaljeval od izložbenega okna zlatarne in se začel sprehajati po pločniku. "Pomislila si, da sem te odkril. Zato si postala vsa bleda. Nenadoma si mislila, da si izgubila svoje tri milijone. In kdo ve, mogoče si celo pomislila, da je v nevarnosti tvoje življenje."