Zgodovinski del prikazuje dela Tina Piernovega (Valentina Trinca), iznajdljivega in spretnega človeka, ki je po potrebi opravljal več poklicev: bil je zidar, mizar, pleskar, klavec, električar in fotograf. Svoj prvi fotoaparat je dobil od strica monsinjorja Ivana Trinka, beneškega narodnega buditelja. Z živahnostjo in radovednostjo se je približal fotografiranju, saj mu je bilo odkrivanje novosti veliko veselje. Začetno zanimanje za fotografijo se je sčasoma spremenilo v pravo navdušenje, ki mu je Tin s presenetljivo vztrajnostjo in motivacijo žrtvoval ves prosti čas podnevi, medtem ko je nočne ure pogosto posvečal razvijanju in tiskanju. Tin Piernu je živel na Tarčmunu pod Matajurjem in tu je ovekovečil pogrebe in obhajila, starce in otroke, strica monsinjorja Ivana Trinka pred hišo po neverjetnem sneženju leta 1952, može pri delu, izredne dogodke, ki so razgibali življenje na vasi, pa tudi vsakdanja opravila, ki so se ponavljala v letnih časih, in ki jih je narekoval življenjski ritem domačih krajev. Fotografiranju se je posvečal od prvih povojnih let tja do 70. let 20. stoletja. Ustvaril je zajeten arhiv, iz katerega se je do danes ohranilo več kot 1000 negativov na steklu in filmu, ki je bil javnosti prvič predstavljen leta 2003 v Špetru z razstavo "Tin Piernu, človek velikega sarca". V svojem "ateljeju" - skladišču - je Tin portretiral tudi številne emigrante pred odhodom, predvsem v 50. in 60. letih. Tinovi portreti so torej nastali predvsem iz birokratskih potreb, so pa danes zelo pomembni kot sociološki in etnografski dokument. Na slikah lahko vidimo obraze, obleke, pričeske, vrsto elementov, ki govorijo o zgodovinskem trenutku, v katerem so fotografije nastale. Tinov odnos do fotografije in portretirancev nas morda spominja na ameriško fotografijo. Njegov čisti pristop do fotografije označujejo odsotnost sovrastruktur, neposrednost, preprostost, frontalni pogled s katerim se subjekt slike zaveda, kaj se dogaja. Tin izhaja iz svoje stare kmečke in gorjanske kulture. Izolacija in zamuda v gospodarskem razvoju Benečije sta, k sreči, odložila prihod kulturne homologacije.