Sicer pa Grassa vežejo na Pariz lepi spomini, prav tu je namreč začel pisati svoj prvi in morda najbolj znameniti roman Pločevinasti boben, fantastično pripoved o triletnem dečku v času nacističnega vzpona, ki se odloči, da ne bo več rasel; roman bi lahko veljal tudi za zgodbo o ukradenem otroštvu tisočev otrok tistega časa. Ko sem bil na strani 500, sem dobil dvojčke, moj finančni položaj se je zaostril in knjigo je bilo treba končati, je povedal Grass ter dodal, da ima vsega skupaj osem otrok, za katere je dobro poskrbel: Da ne bi podedovali preveč denarja in se šopirili s tujim perjem ter vse življenje ostali infantilni, sem denar, ki so mi ga prinesle nagrade, namenil trem skladom, skladu Alfred Döblin za mlade pisatelje, skladu v Gdansku za mlade grafike in skladu za Rome; slednji so največja manjšina v Evropi, a z najmanj pravicami, tako na ravni nacionalnih držav kot Evropske unije. In vendar so prav oni najboljši Evropejci, ki niso nikoli zahtevali svoje države, ki so vedno odklanjali meje in prostor razumeli kot skupno dobro.