S takim tempom gradnje se v Mariboru seveda ne bomo niti približali nerealno zastavljenim ciljem, zapisanim v Nacionalnem stanovanjskem programu. Po njem bi morali v našem mestu (v javnem sektorju) glede na število prebivalstva zgraditi do leta 2009 kar 644 socialnih in 803 nepridobitna stanovanja - za to pa bi morala mestna občina zagotoviti kar 4,6 milijarde tolarjev in hkrati pridobiti še 7,8 milijarde sit kreditov Stanovanjskega sklada RS. Tega denarja pa mesto seveda nima kje vzeti. Še več: svetniki mestnega sveta ne vedno niti, kje naj dobijo denar, ki ga morajo občine v skladu s spremembami in dopolnitvami stanovanjskega zakona ter odlokom o metodologiji za oblikovanje najemnin v nepridobitnih stanovanjih, veljati je pričel že 23. marca letos, namenjati za subvencioniranje najemnin stanovanj, ki jih zasedajo socialni upravičenci. Metodologija in Nacionalni stanovanjski program namreč v okvir socialnih instrumentov uvrščata tudi objektne in subjektne subvencije. Objektne predstavljajo nadomestilo, ki ga bo občina morala plačevati lastnikom stanovanj, katerih najemniki so upravičeni do najema socialnega stanovanja, subjektne pa so predvidene za uporabnike stanovanj, ki imajo manjše prejemke od dejanskih življenjskih stroškov in najemnin ne bi zmogli plačevati, četudi bi že prejemali objektno subvencijo. Ker skuša država finančno breme v celoti prevaliti na občine, je ljubljanska že sprožila zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti stanovanjskega zakona - v kratkem pa bodo enako zahtevo menda sprožile tudi mariborska in še vrsta drugih. Z dodatnimi finančnimi obremenitvami bi namreč stanovanjska gradnja še bolj zamrla.