Elizabeta je bila velika osebnost, njena biografija se bere, blago rečeno, kot nenavadna zgodba o uspehu države na račun požrtvovalnega samozanikovanja njene ženskosti. Na prestol angleške kraljevine je prišla pri rosnih 25-ih, toda predtem je za las ušla giljotini in tudi potem, ko je dobila žezlo v svoje roke, so ji vseskozi stregli po življenju. Sredi 16. stoletja je bila Anglija politično in vojaško na psu, ogrožali so jo Francozi, puntali so se Škoti in Irci, jedro vsega zla pa je bila verska razcepljenost dežele na katoličane in protestante. Monarhiji so dejansko vladali vplivni duhovni in razcepljena aristokracija, zbrana okoli vsestransko bolne in še enkrat starejše Elizabetine katoliške polsestre Marije. Elizabeta je bila po njeni smrti še zadnja potomka dinastije Tudor, toda nezakonska (hči Henrika VIII in ene izmed njegovih šestih žena, ki jih je usmrtil, saj so bile ali jalove ali mu niso rodile sina), protestantske vere, predvsem pa ženska. Nežni spol na oblasti pa je bil po prepričanju vseh najmanj, kar je Anglija takrat potrebovala. Elizabeta je kmalu dokazala, da krilo še ne pomeni slabosti. Gladko je odbila vse ženitne ponudbe kronanih glav, ki so pomenile le kamuflažo za kapitulacijo monarhije, vatikanskim spletkam je dvignila sredinec in deželo spreobrnila v pragmatičen protestantizem, potem ko je osvojila nacijo in cerkev, pa je postavila na noge še vojsko in državo pripeljala do blaginje. Resda je pri tem preteklo kar nekaj krvi, toda samooklicala se je še za deviško in postala kraljica ljudskih src. Simptomatično, indijski režiser Kapur je predtem uspel ravno s Kraljico razbojnikov, resnično zgodbo o prav tako osvajalki ljudskih src, ki je po robinhoodovsko kradla za revne, vse dokler je ni ustavila indijska vojska. Princesa Diana je bila le amaterka.