Že v tem delu procesa se marsikaj življenskega "žrtvuje", še bistveno močnejši filter (cenzuro) strokovnemu razmišljanju pa predstavljajo "obrezovanja", ki jih na poti k realizaciji prostorskega dokumenta opravi kratkoročni špekulativni kapital v navezi s (prostorsko) politiko. Z neznosno lahkostjo tranzicijske neodgovornosti take naveze v prostoru počnejo, kar se jim zljubi, zato se prostorski procesi, namesto da bi mesto povezovali in celili, sprevračajo v naraščajoči stampedo deplasiranih potez, ki prostorski kaos le še dodatno gostijo. Porušen red v okolju se ne bere le skozi eksplozivno rast večinoma slabo premišljenih (avto)cestnih kilometrov tipa vzhodna obvoznica ali kloniranih potrošniških megastruktur tipa Interspar, temveč v ozadju zemljiških (trans)akcij za hitri dobiček kopnijo tudi vitalne zelene površine mesta. Nasploh (raz)prodaja mestnih zemljišč ne pomeni le, da jih je bržkone že zelo veliko (vsaj posredno) v rokah tujih lastnikov, temveč je preprosto dejstvo tudi, da se mesto tem težje gre t. i. urejanje prostora, čim manj zemljišč ima v svoji lasti (ti podatki za slovenska mesta, kolikor sploh pridejo do strokovne in laične javnosti, kažejo porazna razmerja).