Čeprav to ni (moja) navada, si bom ta teden dovolil nadaljevati kolumno, objavljeno v Objektivu prejšnjo soboto. Po eni strani to nerad počnem zato, ker bi morda lahko izpadlo, kot da poskušam izkoristiti uspeh — ali karkoli že to je, na podlagi česar si kolumnist lahko nekaj domišlja –, ki sem ga z njo dosegel. Pohvale so namreč dobesedno deževale, kot že dolgo ne za nobeno kolumno (vključno z tistimi, ki so se meni osebno zdele boljše). Toda po drugi strani se je okrog tega malodušja spletel nenavaden fenomen, ki si zasluži pozornost zase.Ne bom trdil, da nisem vedel, da bo ta kolumna bralcem nadpovprečno všeč, saj je sprva nehote, potem pa še zavestno zabrenkala na strune večnega nezadovoljstva – ne toliko na sam občutek malodušja. Nekoč me je strah pred všečnostjo odvračal od takega pisanja, danes pa mi kaj hujšega od sence slabega občutka ne povzroča več: pa kaj potem, si mislim, če jim bo všeč!A kakorkoli: prejšnji teden nisem pričakoval, da bo všeč tako različnim ljudem. Ali natančneje: všeč je bila ljudem na oddaljenih koncih socialnega spektra, za katere si nihče ne bi mislil, da bodo o eni in isti stvari mislili enako — še najmanj o takšni, kakršna je bila moja kolumna. Za ilustracijo naj navedem nekaj skrajnosti. Prejel sem recimo čestitke od nekdanje diplomatinje in prejel sem jih od kulturne novinarke. Še več! Prejel sem jih od top menedžerja, ki ga je javnost dolgo skorajda glorificirala, nazadnje pa je dočakal splošni linč. Da je tak človek v mojih trditvah našel nekaj zase, se ne čudim. Toda po drugi strani se je na odgovornega urednika in name obrnil tudi predstavnik sindikatov s prošnjo, ali smejo moj tekst, »ki navdušuje in zaskrbljuje hkrati«, ponatisniti v sindikalnem glasilu!Iz teh odzivov je mogoče sklepati, da je nezadovoljstvo z življenjem v Sloveniji splošno in razširjeno in da ne gre le za naključno pronicljivost naključnega kolumnista — ne seveda edinega —, ki je zaznal neartikuliran diskontent. Ne moremo seveda reči, da so vsi nezadovoljni, toda očitno ni pred tem imuna nobena družbena skupina. Nezadovoljstvo navsezadnje ni samo posledica objektivnih dejstev, ampak v veliki meri tudi karakterja, individualnega in kolektivnega. Zato je poanta — in to po mojem le še bolj boleča — v tem, da so (lahko) nezadovoljni tako revni kot bogati, tako uspešni kot marginalizirani, tako kulturni kot nekulturni, tako štromarji kot filozofi, če smem tako reči, in nenazadnje tudi privatniki enako kot javni uslužbenci in med temi tudi enako predsedniki uprav in njihove tajnice ter ministri in njihovi podrejeni.Slovenijo očitno muči to, da ljudje upravičeno dvomijo v moč — v moč političnega, poslovnega, civilnega, samoiniciativnega odločanja, reševanja problemov, ukrepanja, realiziranja, implementiranja; da dvomijo v možnost, da sami nekaj naredijo in dosežejo ali da zanje nekaj naredijo in dosežejo za to poklicani.Del tega problema so konflikti interesov in nezadovoljivo arbitriranje, kateri interesi imajo prednost. Na primer: čeprav je to še zelo daleč, zaenkrat nič ne kaže, da bi kaj oviralo izgradnjo drugega bloka JEK; toda minorni interesi ornitologov lahko po drugi strani minirajo projekt obnovljivih virov energije, kakršne so vetrne elektrarne. Naprej. Podjetnik recimo namerava postaviti operno hišo s poslovnimi, gostinskimi, bivanjskimi pritiklinami, torej mogočno stavbo, ki lahko bistveno prispeva h kakovosti življenja v mestu, pa se mora najprej nekaj let boriti z vogalovarstvenimi birokrati in kolegi arhitekti zaradi podrtije, ki mu je (in ne samo njemu) napoti. Da ne govorim o privatnih parcelah, zaradi katerih še ni avtoceste mimo Trebnjega. In še kaj. Recimo to če smo se že primerjali s Hrvati , da v Zagrebu končujejo velik muzej sodobne umetnosti (s toboganom Carstena Höllerja vred). Si predstavljate kaj takega v Sloveniji? Ne bi samo obrambni ali zdravstveni ali pokojninski interesi prevladali nad kulturnimi. Prevladali bi tudi interesi zateženih. Ta hierarhija ni vedno samoumevna. Niti ni samoumevno, da se bodo ljudje glede interesov strinjali. Samoumevno pa bi moralo biti, da bo nekdo imel zadnjo besedo.Drugi razlog, da dvomimo v moč doseganja ciljev, pa so preveč zakomplicirana, preveč rigidna pravna, politična, kulturna, vrednostna in tudi čisto medosebna razmerja med ljudmi, ki bi jih namen ali naključje po zdravi pameti morala povezati v ekipo, vendar iz njih naredi nasprotnike. Tudi nehote, ne nujno po njihovi volji. Slovenija se je vedno ponašala, da je po avstro-ogrsko zgledno urejena. Že mogoče. A urejeni so kvečjemu nekateri družbeni podsistemi in njihove manjše enote sami zase vendar samo do točke, ko se začnejo dotikati drugih podsistemov in enot. Slovenija je zmeda slabo povezanih, morda res organiziranih, vendar samozadostnih svetov, ki so v sodobnem svetu vedno bolj nekompatibilni, se pravi neusklajeni, neusmerjeni. Vsak vleče na svojo stran.Po enem tednu se mi tako zdi, da razlogov za pretirano malodušje vendarle nimamo — čeprav tudi rešitev ni ravno pred vrati.eprav to ni (moja) navada, si bom ta teden dovolil nadaljevati kolumno, objavljeno v Objektivu prejšnjo soboto. Po eni strani to nerad počnem zato, ker bi morda lahko izpadlo, kot da poskušam izkoristiti uspeh — ali karkoli že to je, na podlagi česar si kolumnist lahko nekaj domišlja –, ki sem ga z njo dosegel. Pohvale so namreč dobesedno deževale, kot že dolgo ne za nobeno kolumno (vključno z tistimi, ki so se meni osebno zdele boljše). Toda po drugi strani se je okrog tega malodušja spletel nenavaden fenomen, ki si zasluži pozornost zase.