Uh! Najprej v banko. Mimogrede sem zavil do I.P., starega bojnega sodruga iz študentskih časov in kasneje CD obdobja. Povedala sva si nekaj zadnjih vicev. Kakšnega bi tudi zapisal, a kaj ko tale dnevnik izide šele v soboto, do takrat pa vic že obkroži našo deželo. Z anekdotami še nekako gre, s starimi vici pa nikakor. Moj šolski kolega in kipar J.B. je prava banka, muzej in računalnik hkrati za šale. Pravi: »Dobri vici so 'neokusni' ali pa politični.« Zjutraj sem planil še v opero, kjer sem pevcem Carmine Profane pustil njihov plošček. V banki sem rešil naš nasedli batiskaf, tako da zdaj lebdimo par milimetrov nad globokomorsko čerjo. V šoli pa kar ni šlo. Malo o aidsu, malo o rojstnem dnevu F.P., malo o zgodovini - malo, skoraj nič, o filozofiji. Srečal sem letošnjega Ježkovega nagrajenca G.L. in njegovo gospo. Ko je pisal dnevnik, me je omenil. Sedaj mu vračam na ljubo milo za drago. Hitra kavica in švisss! v nove podvige. Vaja v foajeju SNG Drame. Danes se pričnejo slavnostne prireditve v čast moje Milene, pardon mileniuma v Ljubljani. Ježeš, merkatorovanje pred Prešercem! Jebela, skoraj bi pozabil. Dirkam tja in glej ga zlomka - med prvimi sem. Čisti Žare, kaj ne? Nastop je šele ob 22h. In to mi povedo zdaj! Potrebujem lepotilni spanec, da bom svež kot pomladansko jutro v šoli trosil sončne žarke! Ampak ni kaj izbirat, v batiskafu zmanjkuje kisika in pripravljen sem s pletno zaveslat': odpravimo se na Bled, svet je češnjev cvet, na klopco greš sedet - in dinarčke preštet. Lahko bi sicer kaj napisal o naši estradi, vendar je Delo resen časopis, ki ga zanimajo novice, ne pa trači. Saj se ne motim, kaj ne dragi bralec? (No, za najbolj firbčne novica: mati županja V.P. se je izkazala s svojo prisotnostjo, veseljem in dobrovoljnostjo - res, naslednje tisočletje bo tisočletje žensk. Sam imam pa majhne tezave s stresicami, veste, jaz sem blazen med zenami!)