tišje, dokler nekateri demonstrativno ne zapustijo dvorane. Seveda, kakšna umetnost pa je to, če ti ne dovoli v miru prebaviti svoje vreče koruze?! Toda ta svet je prepojen z nasiljem in umetnost nima druge izbire, kot da se s tem sooči. Prizorišče drame je hodnik pred studiom, kjer igralci vsaj za nekaj minut lahko zaživijo »normalno«, brez kamere, a se prav zato znajdejo v razcepu – v smislu: zakaj bi izživljali strasti izza kamere, ko nas bodo pred kamerami za to nagradili? Absurd je v tem, da ti ljudje sploh niso igralci. V tem je ultimativnost tekmovanja: tekmujejo namreč s svojo zasebnostjo. Privatnostjo. Intimnostjo. S tistim poslednjim, česar ti na videz ne more nihče vzeti. Hodnik na začetku deluje kot azil, ki tekmovalcem dopušča možnost, da se za hip izognejo vseobsegajočemu voajerističnemu pogledu. Vendar kmalu postane njihova največja težava. Kot pravi Max, predstavnik korporacije, nekakšen novodobni Mefisto – hodnik je lažno upanje. Hodnik je vaše prekletstvo. Torej prava tesnoba nastopi šele takrat, ko imamo občutek, da nas nihče ne gleda, ne Veliki brat ne bog. Bolj radikalno: obstajamo samo, če nas kdo opazuje, sicer nas ni? Se strinjam. Natančno za to gre. V Hodniku Max zabiča sedmim tekmovalcem: Obnašajte se tako, kot bi bili sami, pa čeprav vas ob tem gleda vsa država, hkrati pa se obnašajte tako, da boste gledalcem všeč? Ni to umetnost, ki jo mora obvladati vsak igralec? Seveda. Toda igra se vendarle dogaja v okviru nekega smisla. In vendar – čeprav se nam ta misel upira, je tudi v tem nekakšen smisel? Zakaj bi bili sicer tovrstni šovi takšne uspešnice? Gotovo je Big Brother prijaznejša oblika množične katarze kakor gladiatorski boji? Sin mi je zadnjič povedal dober vic: Zakaj blondinka pusti odprta vrata v kopalnici, ko se tušira? Zato da je ne gledajo skozi ključavnico. (nasmešek) Hočem reči, da v teh stvareh ne želim moralizirati. Stvari so takšne, kakršne so. Važno je, da obstaja možnost izbire. In možnost izbire vedno obstaja. Zakaj potem ob takšnih oblikah voajerizma praviloma občutimo nelagodje, sram, kot če gledamo skozi ključavnico nekaj, česar ne bi smeli videti, medtem ko nas ni sram, če navijamo na stadionih in izžvižgamo slabe igralce? To je res. V imenitnem romanu Patricie Highsmith Cry of the Owl se ženska zaljubi v voajerja, ki jo opazuje skozi okno. Ali je ljubezen voajerja kaj manj