Ko sem ga spravil pokonci, je bil silno vesel in se zahvaljeval. »Je že dobro stric, a zdaj bo pa šlo?« sem ga nagovoril. In možak je hitel pripovedovati, da je star že dvainsedemdeset let, da je že več kot trideset let brez noge in da je nekoč hodil v službo, zdaj pa je brez vsega. Veliko življenjske energije in spretnosti v gibanju je kazal, ni pa pozabil povedati, da je že vsaj petdeset mimoidočih prosil za pomoč in vsi so šli mimo ter ga pustili na tleh. Iz Izlak, da je doma in da je nogo izgubil v nesreči z motorjem, je še hitel pripovedovati, ko sem ga spremil še par korakov.