Bolj jasno vidim zbrane ob božičnem drevescu moje druge pokojnike. Tam je dobri stric Viktor, star samski mož neuničljivega humorja. Zanj je bil božični praznik najbolj pomembna stvar na svetu. Že precej časa pred praznikom je kupil najlepše kopune ter se vsak dan osebno prepričal, kako izgledajo. Ko nekega božičnega dne zaradi hude angine ni mogel sodelovati pri prazničnem obedu, se ga kar ni dalo potolažiti. Komaj je bilo mimo prvo vznemirjenje zaradi obdarovanja, je napetost vedno odpravil z besedami: »Čudovito je, toda jaz sem lačen. Gremo, hrana je že na mizi.« Njegova nestrpnost je bila navsezadnje razumljiva. Naša kuharica Ančka si je zelo prizadevala, da bi družini pripravila na ta večer večerjo po receptu po vsem mestu znanega Baumbacha.