Slovarji in jezikovni priročniki vseh vrst so namreč smiselni, če so širše uporabni; če naj bojo taki, pa jih je treba - če parafraziramo znano misel - iztrgati iz rok specialistov, veščakov in znanstvenikov, ki skoznje rešujejo svoje poklicne probleme in dileme, ter k njihovemu nastajanju pritegniti tudi strokovnjake, ki niso vpreženi v škripajočo mašinerijo zastarelih državnih inštitucij, ne zaslepljeni v boju za točke, ki jim omogočajo službeno napredovanje, in ne odrezani od obstoječih besedilnih korpusov, ki so danes nujna leksikografska podatkovna baza. Slovensko leksikografiko je treba razbremeniti inštitutskosti in jo demokratizirati. Listkovne in kartotečne zbirke, ki so dolga leta nastajale s podporo države v okvirih SAZU, morajo postati splošno dostopne, ne pa še naprej divje olastninjene, torej ljubosumno čuvana lastnina trenutnega hišnika. Uradni slovenski leksikografi morajo hočeš nočeš sestopiti s piedestala korifej, obsijanih z avreolo znanstvene nezmotljivosti: praktična leksikografika ni takšna znanost, da bi zanjo potrebovali kar cel inštitut - naj se začne seliti v plodovitejše sfere in prodornejša podjetja. Potrebno je njihovo sodelovanje z vsemi drugimi strokami, vedami in znanostmi na Slovenskem (in obratno); posebej pa je potrebno njihovo povezovanje z informatiki, bibliografi in založniki, kajti le tako bojo Slovenci še pred napovedovanim izumrtjem deležni njihovih krvavo potrebnih izdelkov. Nastajati morajo začeti slovarji za uporabnike in ne slovarji, namenjeni samim sebi. Pri tem deluje dejstvo družbenega kapitala: najboljši slovarji vedno nastajajo v ožjih skupinah strokovnjakov, ki jih družijo vizija, jasen namen, pregleden načrt in zagotovilo, da bojo za svoje delo ustrezno poplačani, tako z denarjem kakor s sladkostjo opravljenega dela in slavo, ki jo bo doživljalo njihovo podjetje leta in stoletja. In ti strokovnjaki morajo seveda biti med seboj tudi v človeškem smislu prijatelji, v delovnem pa korektni in pametni sodelavci.