Kadar sta bila skupaj, sta neskončno uživala, kadar nista bila, sta se grozno pogrešala; a ko je spregovorila o poroki in otrocih, se je obnašal, kot da med njima ni trohice ljubezni. »Nočem otrok, nočem poroke,« je vztrajno zatrjeval in jo trmasto gledal v žametno rjave oči. »Me sploh ljubiš?« je spraševala, on pa je vedno znova zatrjeval, da jo. Govoril je, da bi se rad ob njej postaral, vendar ne v okovih zakona, še manj pa ob kričanju neukrotljivih otrok. Tina se je težko sprijaznila, da ne bo nikoli mati, a zdelo se ji je, da brez Jureta ne bi mogla živeti. In zdaj ta nosečnost! Takoj je vzljubila pikico pod svojih srcem, takoj je vedela, da se ne bo več mogla ločiti od nje ... V hipu se je odločila za korak, ki ga še včeraj ne bi zmogla. Brez slovesa se je iz najemniškega stanovanja v Ljubljani na hitro preselila k teti v Kranj, v službo pa ji ni bilo treba več hoditi, saj je zdravnik ugotovil, da je njena nosečnost rizična; dobila je bolniški dopust in nasvet, naj čim več počiva, predvsem pa naj se izogiba stresu. Juretu se je podrl svet, ko je dojel, da je Tina odšla iz njegovega življenja. Ker se ni hotel sprijazniti z nepričakovano izgubo, jo je iskal tako dolgo, dokler je ni našel. Ob pogledu na njen zaobljeni trebušček je osupnil. »Zakaj mi nisi povedala?!« je vprašal hripavo, ona pa mu je z odločno odgovorila: »Ker otrok ni tvoj.« Tedaj je skrušeno priznal, da si v resnici želi otroka z njo, le bojazen, da ne bo znal biti dober očka, ga je ves čas razjedala. S sklonjeno glavo se je poslovil, misleč, da ga je prevarala. Ni vedel, da pod njenim srcem bije del njega, niti slutil ni, da je bil še vedno edini moški v njenem življenju.