»Po mojem niso. Ko otroci najbolj potrebujejo očeta, je ta v letih, ko se najbolj predano poklicno samouresničuje. Tudi jaz sem bil takrat zelo angažiran; še z dopusta sem hodil zaradi posla,« mi je brez dlake na jeziku povedal profesor Suhadolc. »Nisem bil dober očka, a tudi ne najslabši.« Prestrog? »Ah, kje pa! Če bi bil tak, kot so bili moji starši - sestra je smela prvič v kino pri osemnajstih in moja policijska ura je bila ob devetih zvečer - bi me otroci že linčali! (smeh) Zelo sem popustljiv,« se je opisal. »Ooo, ne vem, ali to drži! Kaj pa strogo opozorilo, ki ste ga natipkali (!) sinu Nejcu, češ naj bo bolj skrben pri vzdrževanju svojega stanovanja?« Po začudenem vprašanju, kako sem prišla do družinskega arhiva, je sledil prešeren nasmeh in izgovor, zaradi katerega človeku sploh ne moreš zameriti: »Eh, to je Nejc ponaredil!«