S stalnim samoopazovanjem zaznavam, da se moj tok zavesti neprestano dotika iskanja rešitve za tiste, ki so se mi zaupali. Ob tem skoraj nimam zasebnega življenja, ki se mu predajajo neustvarjalni ljudje. Imam vse, kar potrebujem, vse rešljive življenjske probleme imam rešene, z nerešljivimi se ne ukvarjam. Imam dober instinkt, da ločim med enimi in drugimi. Tako kot živim, so živeli domala vsi možaki pri petdesetih v moji rojstni vasi Brezovici pri Mirni pred 2. svetovno vojno. Noč in dan so bili prežeti s skrbmi za kmetijo, ženo, otroke, medtem ko se zase niso veliko brigali. Malo so se sprostili le ob nedeljah popoldne, ko so odšli v svoje gorice (doma praviloma niso hranili vina) na obred: ob koščku kruha in včasih ob pol klobase so obredno srknili nekaj kozarcev mešanice cvička in šmarnice. Nedeljski obisk zidanice je imel zanje večji pomen, kot ima za nas obisk kakega znamenitega koncerta. Te možake nosim v svojem srcu, saj so mi najsvetejši zgled delavnosti, potrpežljivosti, skromnosti, predaje poklicanosti. Med mojimi učitelji psihiatrije je približno tako ravnal samo dr. Vladimir Hudolin, ki je bil obkrožen s prepričljivimi rezultati, vsi ostali pa so »spuščali meglo«, saj rezultatov niso zmogli pokazati, ker jih pač niso imeli. Rekel bi, da se zanje niso niti menili. Takšen odnos do rezultatov ima usodno slab vpliv na študij psihiatrije, psihologije in socialnega dela.