Sicer pa je Slovenija takrat ravnala pametno, odločno in z dobrim instinktom. Osamosvojitvene zahteve je večala postopno in pri tem uporabljala dvoumno jugoslovansko zakonodajo. V Jugoslaviji si je poiskala zaveznike, ki so blokirali najhujše zvezne jastrebe. V Sloveniji je nastala srečna, čeprav krhka simbioza med domačimi nestrpneži in previdneži, med staro in novo oblastjo; to sožitje iz nuje je med drugim omogočilo izjemno pomembni plebiscit, ki smo ga lahko potem molili pod nos zlovoljni, a na srečo omahujoči tujini. Zahod je takrat kot uročen strmel v agonijo Sovjetske zveze in konec imperija zla je bil pripravljen plačati tudi z razpadom kake države. Dokončno se je z našim slovesom od Beograda sprijaznil po zmagoviti bitki za Slovenijo.