Ko zaslišim glasno navijanje glasbe, zahrumelo je v mojih ušesih od presenečenja, da nekaj moti sveto tišino meditativnega sprehoda. Pred seboj zagledam dva tipična čefurja. Tisti v modrih raztegnjenih sintetičnih trenirkah in razhojenih supergah drži majhen črn kasetofon v roki, njegov kompanjon popeva znano melodijo. »Tko to peva?« ju dohitim z vprašanjem. »Šta misliš?« me vprašata onadva. In se zavrtijo glasbene kasete znanih jugo komadov v moji glavi … Ne razločim dobro glasu, ker je kaseta že preveč zmahana, ugibam, da bi to bil morda Zdravko Čolić, pevec širokega odmeva, s katerimi sem pred dvajsetimi leti na velikem stadionu v Skopju smeje pela refren: Ima neka tajna veza izmedju nas … Zbrali smo se kulturniki z vse Jugoslavije, mislim, da nas je povabil takratni predsednik mladine, kako mu je bilo že ime … Mlad moški močnejše postave, nasmejan Makedonec toplih črnih oči in globokega prepričanja, da moramo v času razpadanja skupne domovine manifestirati prepletenost kultur in ljudi. Verjela sem takrat in verjamem danes: politični sistemi razpadajo, države se osamosvajajo, a med ljudmi, ki smo imeli skupno zgodovina in smo kot kulturniki delovali na večjem prostoru, ne le znotraj meja svoje ožje domovine, obstaja neka zveza in zaveza, 'neka tajna veza izmedju nas'.