Branko Jazbec razglablja: "Ni lepo, da je kar odšla in pustila oba otroka. Vsaj pogledat bi ju lahko prišla, vendar se pelje mimo naše hiše, kot da ne obstajamo. Kaj hočem, nam je že bilo tako usojeno." Štiriinštiridesetletni Savinjčan, oče samohranilec iz Rečice ob Paki, tudi po štirih letih ne more skriti, kako hudo mu je za ženo, za skupnim življenjem, za vsemi izgubljenimi iluzijami. Četudi je invalidski upokojenec in ga dajejo številne bolezni, se ne predaja; je dober ata, ki lepo skrbi za svoja dva otroka, osemletno Saro in dve leti mlajšega Tilna. Kadar sta glasna in se zravsata, je malo nesrečen, ker ne ve, kako bi ju umiril, a ko je mimo, je spet ljubeč ati. Prizna: "Meni je z njima tako lepo."