»Jaz sem bil vsaj pol dneva odsoten, ker sem imel terensko delo, poleg tega je moj mentor v službi vzel svojo vlogo zelo zares, zato je bila Mateja večji del dneva sama. Včasih, ko sem prišel domov, se mi je kar smilila, saj se mi je brez besed naslonila na prsi in se razjokala. Ni bila vajena tožariti, zato največkrat nisem niti izvedel, kaj se ji je dogajalo. Najbolj me je skrbelo, ker se, kljub nosečnosti, ni redila. Ginekologinja nama je rekla, da je do tega prišlo zato, ker celo izgublja na teži. Šel sem do mame in jo lepo prosil, naj mi pove, kaj ji je naredila Mateja narobe, ker je taka do nje. Potem se je kar usulo, da je lena, da ni za nobeno rabo, da je prepočasna, zanikrna, da se ji smilim, ker jo moram rediti, in podobne neumnosti brez repa in glave. Lepo sem ji povedal, da zasluži - kljub bolniški - bolje kot jaz in to jo je do konca razkačilo. Potem je začela fiksati še čez državo, da mečejo denar skozi okno, da lahko lenuhi zažirajo poštene delovne ljudi. Samo molil sem, da naju Mateja ni slišala. Stopil sem do očeta in ga lepo prosil, naj posreduje pri mami. Povedal sem, da sem na koncu z živci, da cel dan razmišljam, kaj bo ušpičila. Oče me je potolažil, da bo res nekaj treba »ukreniti«, kaj, pa tudi njemu ni bilo jasno. Žal mi je, da moram to reči, toda lastno mater sem dobesedno zasovražil zaradi njene hudobije.«