»Če si živčen, raje vzemi tabletko metadona,« mi je posmehljivo odvrnil Mario. Njegova pripomba me je do konca razkačila in iz roke sem mu izbil ogledalce s koko. Mario je takoj planil name, in ker je bil fizično precej močnejši kot jaz, me je takoj dobil v precep. Bob je ustavil džip in potegnil Maria z mene. Skoraj istočasno je potegnil izza pasu pištolo in jo nastavil Mariu na glavo. Več kot očitno je bilo, da je Bob na moji strani. Prepričan sem, da je bil takrat pripravljen pritisniti na petelina. Ko sem se zavedel resnosti situacije, sem Bobu položil roko na rame in prosil, naj odneha. Minilo je še nekaj napetih trenutkov, preden je Bob spravil pištolo nazaj za pas. Ko je bilo to za nami, je umirjeno dejal: »No problem, man.« Mislim, da se Mario sploh ni zavedal, kako blizu smrti je bil tokrat. Za Boba je bil incident s tem pozabljen. Sedel je v džip in glasno navil reggae, s prosto roko pa spretno zvil joint. Z Mariem sva bila vso pot do letališča tiho. Žal mi je bilo, da je prišlo do tega. Ko smo prispeli do letališke stavbe, smo molče čakali na prihod strica. Vsak od nas treh je bil s svojimi mislimi drugje. Minuli incident je očitno vplival tudi na Boba, saj drugače ni bil nikoli tiho. Obdajal nas je le zvok reggaeja, ki pa mi je tokrat šel na živce. Zaželel sem si Ljubljane in da bi bilo vse kot nekoč. To je bila želja, resničnost je bila precej drugačna. Vmešal sem se v posle, ki postajajo vse bolj nevarni. Moje turobne misli je zmotil Bob, ki je skočil iz džipa in objel nekega moža. Bil je belec, zato sem bil presenečen, ko mi ga je predstavil kot svojega strica. Mož je moral imeti okoli petdeset let, vendar jih je dobro skrival. Bil je lepo, elegantno urejen. Med predstavljanjem me je premeril od nog do glave. Najprej me je resno pogledal, nato pa se mi je prešerno nasmejal in me potrepljal po hrbtu. Kasneje sem izvedel, da je poročen z Bobovo teto in da je Kolumbijec. Govoril je le špansko in nekaj besed angleščine. Nekako sva se z mojo italijanščino le uspela sporazumevati. Že med vožnjo do hotela, kjer si je »stric Nikolas« najel apartma, mi je povedal del svoje zgodovine. Dve leti je živel v Amsterdamu in tam spoznal Jacka. Tam je trgoval s kokainom in prišel v konflikt z Albanci. Želeli so ga okrasti in tako je prišlo do spopada, v katerem je ustrelil dva Albanca. Pri begu iz Amsterdama in Evrope mu je pomagal prav Jack. Tako sta postala dosmrtna prijatelja in Nikolasovo zaupanje v Jacka je bilo neskončno. Dal mi je vedeti, da sem z Jackovim priporočilom tudi jaz pri njem dobro zapisan.