Marguerite Duras je morala, podobno kot nedosegljivi genij francoskega romana Marcel Proust na brezpotjih Iskanja izgubljenega časa, že zgodaj začutiti, da je literatura pravzaprav lahko samo vse tisto, kar je v življenju sama izkusila. Da je njena lastna preteklost tista, ki ji bo za vse večne čase in neodvisno od njene volje usmerjala pero ter skozi njen občutljivi pogled na "resnični" svet oblikovala nove intimne svetove, ki bodo potem iz zapisanih zgodb vsakič znova rastli na neštetih poljih bralske rahločutnosti. Ko v mislih preletimo razmeroma obsežen opus literarnih, gledaliških in filmskih - zdaj že klasičnih - stvaritev Marguerite Duras in si pri tem v spomin najprej prikličemo njihovo motiviko, je na prvi pogled videti, da avtorice na tem svetu ne zanima nič drugega kot le ena sama stvar: sredi sleherne zgodbe stojita ženska in moški, ki lahko zaživita v brezštevilnih možnih stanjih, preplet njunih usod pa zmeraj pelje v katastrofo take ali drugačne vrste. Vendar bi Durasovi delali nepopravljivo krivico, če bi se ustavili pri tako poenostavljenem obrisu njenega dela. V ozadju (vsakič na sveže interpretiranih) spopadov moškega in ženskega principa se namreč neprestano spoprijemajo socialna in kulturna nasprotja, ki jih pisateljica obdeluje s takorekoč nezmotljivim občutkom za pravičnost, hkrati pa z neizmerno ljubeznijo do življenja. Najbrž je za prvo silo dovolj zgovorno že biografsko dejstvo, da je Durasova, rojena z imenom Marguerite Donnadieu leta 1914 v indokitajskem mestu Gia Dinh, svoje prejkone nesrečno otroštvo preživela v Vietnamu, ob selitvi v Francijo doživljala travme kulturnega šoka in, hočeš nočeš, povsod veljala za skrivnostno tujko. Iz te prvobitne avtoričine zaznamovanosti s težko opredeljivo eksotiko, ki mora z vzhoda na zahod prav gotovo delovati enako močno kot v nasprotni smeri, se je lahko razvilo samo svojevrstno, pretanjeno romantično občutje. Občutje, ki je svojo zagonetno nit po zgodovini francoske literarne umetnosti povleklo s konca Rousseaujeve razsvetljenske dobe, kraljevalo z Hugojem, Lamartinom in Vignyjem v času historičnega romantizma vso prvo polovico devetnajstega stoletja in se brez pravega nehanja do današnjih dni ohranilo pri življenju skozi dela Nervala, Baudelaira, Flauberta, Rimbauda, Verlaina, Apollinaira, Claudela, Malrauxa, Geneta, Camusa in drugih âmes fêlées, razcepljenih duš. Govorimo o tistem svetobolnem občutju, ki vznika iz prepadov, zijajočih med nepomirljivimi bivanjskimi nasprotji, med ideali in mnogovrstnimi stvarnostmi, in iz življenja med dvema temeljno različnima svetovoma. V tako razklanem življenju sta privrženost in zavrnitev vsaka zase ali pa obe skupaj edini možen odziv na ostro bijoča se nasprotna pola. Privrženost kot naklonjenost in zavrnitev kot sovraštvo, iz teh dveh menjajočih se odnosov je zgrajena ljubezen pri Durasovi, katere opus nedvomno tvori enega od vrhuncev z romantičnim sentimentom prepredene pisave. Ljubezen na tisoč načinov, pa vendar zmeraj in vsakič znova ena in ista zgodba. Mogočni, mitični zapis edinstvene romantične zgodbe o strahu, negotovosti in nenehni želji po novem, o nemogočem, o začetku in nehanju.