Ljudje so se pripravljali na noč. V kolibah je dišalo po večerji. Ko so začutili drhtenje zemlje, so nekateri odšli na obalo. Sami niso nikoli doživeli cunamija, bile pa so zgodbe, ki so govorile o morju, ki pride in vse odnese. In edina rešitev je, da prideš čim prej do čolna in se odpelješ daleč na morje. Kajti takrat, ko se morje nameri na obalo, je najbolj varno, če si visoko na njem, sredi njega, če si njegov. Vendar je bilo prepozno. Vsi, ki so opisovali trenutek, ko so zagledali prvi val, so uporabili enako metaforo: slišalo se je, kot da bi prihajali vojaški reaktivni bombniki. Slišali smo grom in videli vodo. Za rešitev je bila na voljo samo ena minuta. Za nekatere ena minuta življenja. Tisti, ki so bilo na obali, so tekli nazaj in plezali na drevesa, potem jih je odnesel prvi val in jih vrgel v laguno; če so preživeli, se je nanje zrušil drugi val in jih odvrgel v mangrovo, in če so imeli srečo, jih je tretji val vrgel na močvirnato obalo. Kajti bili so trije valovi, kakor so povedali očividci in kot se mi je sanjalo.