redvolilna tekma, ki je v zraku že kar nekaj časa, sedaj tudi uradno zaudarja. Nad predvolilno nebo se je zgrnila gmota prežvečenih predvolilnih parol, nabuhle retorike in samozavestnih obrazov predsednikov strank, ki imajo to srečo, da velike večine ljudi ne zanima program, s katerim se predstavlja, temveč v večji meri njihova spolna usmeritev, cena voznega parka ter njihove prehranjevalne navade. Volja ljudstva je nestalna in bazira na kratkoročnem spominu, zato je scenarij dokaj nepredvidljiv. Kdo zajebe na koncu, je zajebal. Medtem ko so se druge stranke že sklepale medsebojne pakte (»Kučanov klan«), je SDS začel precej »zadržano«. Zdelo se je celo, da ji bo za zmago zadostovalo nekaj ljudskih obhodov, ukradenih vrstic in nova, povsem neodvisna trobila, ki jih pošta distribuira v vsak vaški in mestni nabiralnik. Slovenski tednik in Ekspres navdušujeta z naslovi: »Slovenke znova več rojevajo« ali »Živčni Drnovškovi dediči«, ali pa »Prestiž« – razpoznavni znak SD. Sanitarno branje za ljudi s smislom za humor. Kaj hočemo, zdaj ko je Janša izgubil skoraj vse komunikacijske kanale, si tudi on zasluži kak list politične propagande več. Ali še bolje, kak izjemen dogodek, velikih besed, kjer bodo ljudje obstali s solzo v očeh. Triglav je zguljen. Potreboval je ekstremizacijo mazanja medu okrog ust in ta se je zgodila ob odkritju Drnovškovega kipa v Zagorju. Župan Zagorja Matjaž Švagan je kljub opozorilu predsednika Türka, naj upošteva želje svojcev, ki so pozivali k premišljeni uporabi Drnovškovega imena, odkril (po moji skromni presoji) nič kaj posrečen Drnovškov doprsni spomenik. Še več, Švagan je izdelavo kipa financiral kar iz proračunskega denarja in s pomočjo sponzorskih sredstev ter ignoriral pozive svojcev ter predsednika države, ki so ga prosili za pomoč. Trenutek slave zagorskega župana je na slovesnost privabil tudi Janeza Janšo, ki je z najavo prihoda počakal tako dolgo, dokler ni postalo jasno, da ne bo nobenega predstavnika nasprotnega političnega pola, da bi mu lahko kasneje očital izostanek. Ni kaj, zvito. Ali pa niti ne tako, kot se je kasneje izkazalo, saj se je človek, ki je Drnovšku tako rekoč pomagal pri umiranju, sedaj kar naenkrat počutil poklicanega, da se mu pokloni, zrecitira hvalospev ter ljudstvu razodene svoje novo poslanstvo. Sprevrženo se razglasi za naslednika velikega povezovalca, kateri je bil kot tak z njim v stalnem sporu, ko pa je mrtev in ne predstavlja težave, ga aktualna vladavina vzame za svojega jezdeca luči. Brez moralnih pomislekov, kar je prav tako v duhu pokojnega predsednika. Manjkal je le še Bush in farsa bi bila popolna. Kasneje ni bilo nobenega presenečenja, ko je Švagan potrdil govorice, da se je z SDS pogovarjal o morebitni poslanski kandidaturi. Sprejemni izpit je opravil z odliko. Na slovesnost naj bi poslal vabila vsem strankam oz. njihovim predsednikom, čeprav Golobič prejetje zanika. Je bila Švaganova tajnica površna? Ali je bilo načrtovano, da se v Zagorju pojavi le Janša kot edini politični akter, ki je zares cenil Drnovškove nazore. V to težko prepriča še tako zaverovanega pristaša, kaj šele simpatizerja nasprotnih opcij. Ceneno nabiranje političnih točk je svoje nadaljevanje doživelo v Brežicah, kjer so domačini pričakali svojega lokalnega olimpijca in edinega slovenskega nosilca zlate medalje Primoža Kozmusa. Kjer je pozornost, tudi Janez Janša ni daleč. Predsednik vlade je seveda moral čestitati Kozmusu, ki je za Slovenijo zabeležil zgodovinski met prav v obdobju, ko se za šport namenja zanikrna količina javnih financ. Po objemih z Vizjakom in Zverom v Pekingu je bila tako zlata medalja že drugič predmet politične zlorabe. Že med najavo Janševega govora je publika vzrojila. Med govorom pa ga skušala preglasiti z žvižgi in pozivi, naj se že vendar spravi iz Brežic. Moram priznati, da sem kljub zadoščenju, ki me je pocukalo za rokav, za hip v dnu želodca občutila nekaj takega kot sočutje. Janša, nejeverne grimase s (še bolj) sklonjenimi rameni, v ozadju pa Urška, ki je ustvarjala videz ranjene srnice. Saj ne pravim, gesta predsednika bi bila morda všečna, če bi se ob takšnih priložnostih pojavljal pogosteje in tudi takrat, ko čas ni v znamenju volitev. Žvižgi v Brežicah pa so bili jasen znak, da je Janša prestopil prag dobrega okusa. Da bi ga malce nevtralizirali, so nato na spletni strani SDS žvižge in predsedniku neprijazno skandiranje s pomočjo tehnologije preobrazili v bučen aplavz. Neuspela meta predsednika sta ga bržkone stala nekaj simpatizerjev. Sedaj mora preiti na plan B. Iz omare je potrebno potegniti še preostale tajkune, ki si jih je Janševa politika ustvarila, da bi lažje dobila te volitve.