Včasih nisem dobil ne enega ne drugega. Zgodaj zjutraj, ko smo podirali šotore, ga nisem imel kje kupiti, potem pa sem bil prepuščen volji vodičke, ki se je vozila v prvem kombiju. Če se prvi kombi ni ustavil, potem se tudi naš ni. Maksimilijan kratko malo ni premogel dovolj močne volje, da bi se otresel strahu pred vodičko in se začel bati raje mene. In kadar smo se, če smo se sploh, končno blagovolili ustaviti v kakem kraju, ki je premogel trafiko, so bili časopisi že razprodani. Vožnja v 'marici', kakor sem ljubkovalno krstil naš skromni kombi, mi je bila brez časopisa prijetna, kolikor se pač lahko zdi človeku prijetno nekajurno tiščanje kolen v armaturno ploščo ali v hrbet sprednjega naslonila, medtem ko se mu iz dna želodca polagoma vzdigujejo spomini na ves grizolino, ki ga je moral pojesti kot otrok.