Sladkor, natančneje, uživanje sladkorja se v krščanskih kulturah povezuje z moralo (da ne rečem moraliziranjem) že vsaj od sedemnajstega stoletja. In dandanašnji ni dosti boljše. Spomnim se jumbo plakatov na londonski podzemni železnici (kadar čakamo vlak, pač strmimo v tisto, kar je pred nami, zato oglaševalci vse prostore, ki jih zajame oko, spretno izrabijo), trije v vrsti so govorili o dieti in izdelkih brez sladkorja. O vitkosti brez odrekanja! Eden ključnih razlogov sodobne obsedenosti s štetjem kalorij je gotovo kulturno zapovedana groza pred debelostjo. (Ironično je sicer, da v ZDA, kjer je kult diet najbolj razvit, srečaš zares neverjetno debele ljudi.) In sladkor je sovražnik prve vrste, zato ga je treba nadomestiti z vsemi mogočimi sladili in na izdelek s poudarjenim tiskom napisati: Brez sladkorja. Izdelek, kakršenkoli že, je še vedno sladek, kajti kdo, razen tistih, ki zares radi trpijo, bo kupoval izdelek brez okusa, se pravi ne-sladkega. Uživanje belega sladkorja, natančneje sukroze v granulah, spremljajo manjši ali večji občutki krivde, ki jih krščanstvo, in katolištvo še posebej, tako uspešno presaja tudi v tiste, ki niso vzgajani religiozno. Seveda ne verjamemo, da nas bo udarila božja strela ali kaj podobnega, če pojemo velik kos torte, a če temu dodamo še kakšen kilogram piškotov in veliko čokolado pa smetano na kavi ... no, potem se konec dneva že počutimo nekako nelagodno ... Krščanska krivda (mea culpa) se začne s prav zoprnim ščemenjem nekje na dnu želodca. Še posebno, če pojemo sladico, prelito s cenenim prelivom, imenovanim sladki greh!