Na meji vsakdanjega, mimo časja, s prijatelji ustvarjam nekakšno vzporedno obstajanje, ki je kot pravljica v prahu, in prah se poleže in obstoji pri miru, da spet pridem k sebi in da kdaj pa kdaj povsem sama zaspim. Zdaj sem ležerno budna. Kavina usedlina na dnu želodca me pritiska k tlom. Zunaj sten, kjer sem jaz in je prepih, je težka sončna vročina. Želim si, da bi me odneslo v milijon drugih mest hkrati. Moa je odskakljala, že drugič danes je stala pred mano, čisto pri miru, sramežljiva, in čakala, da jo poljubim. Rekla sem ji, naj ona poljubi mene, pa ni hotela, zato sem jo spet poljubila jaz, na vrat. Komaj čakam zdaj, da se vrne, z novicami o Pevcu.