Moški je postal del njenega vsakdanjika. Vsako jutro, ko se je Alex odpeljal na delo, ga je spremila k vratom in pustila, da jo je nežno poljubil. Ko je stopil čez cesto in se usedel v avto, je stala pred vrati in mu sem ter tja pomahala. Čakala je, dokler avto ni izginil za ovinkom: to je bil trenutek, ko si je dovolila bežen pogled na moškega, ki je stal na drugi strani ceste, na avtobusni postaji. Tudi on je dvignil oči, ki so se srečale z njenimi. Nikakor ni imel sovražnega pogleda, a obenem v njem ni zaznala nobenega posebnega izraza – kakor da bi hotel reči: “Vem, da me gledaš, toda to nič ne pomeni.” Čutila je zadrego, ki se ji je nabirala na dnu želodca in dvigovala čez grlo. Vrnila se je v hišo in sama pozajtrkovala.