ženskah in jim pogosteje predpisujejo psihotropna zdravila. Stereotipna stališča do spola lahko povzročijo pomanjkljivo diagnosticiranje težav v duševnem zdravju moških (številne študije so pokazale, da pri moških z enakimi simptomi, kot jih imajo ženske, depresija pogosto ni prepoznana). (Depratment of Health 2002 po Urek, Ramon 2008: 179.) Duševno zdravje je povezano z različnimi dejavniki tveganja in varovalnimi dejavniki. Ti obsegajo socioekonomske (revščina, brezposelnost, pogoji zaposlovanja, delo v družini), fiziološke (telesna bolezen, »somatizacija« stiske) in psihološke dejavnike (izguba, socialna izolacija). Ženske so zaradi ekonomskih neenakosti med spoloma in pogostejše vloge skrbnic za otroke in ostarele ali bolne člane družine bolj nagnjene k revščini. Znano je, da dve tretjini odraslih, ki živijo v najrevnejših gospodinjstvih, sestavljajo ženske; podoben je odstotek žensk med odraslimi, ki so odvisni od socialne podpore. Včasih je revščina povezana tudi s statusom samohranilstva in slabšo mobilnostjo (ženske so pogosteje odvisne od javnih prevoznih sredstev kot moški). Zanimivo raziskavo med brezposelnimi ženskami, ki živijo same, njihovo preživetje pa je odvisno le od denarno socialnih pomoči, je naredila socialna delavka enega izmed zavodov za zaposlovanje. Ugotovila je, da večina žensk, ki imajo bodisi lastniška stanovanja ali so podnajemnice, živi na robu revščine in skoraj vse imajo kakšne težave v duševnem zdravju. Večina jih dnevno uživa več vrst tablet, ki pa njihove težave le ublažijo in zadušijo. Nekatere med njimi so dolga leta varčevale in si odrekale, da bi se lahko osamosvojile in zagotovile neodvisnost z lastnim stanovanjem (od staršev, partnerja, nasilnega razmerja ipd.), potem pa jim je zaradi nenadne brezposelnosti grozilo, da stanovanja ne bodo mogle več finančno vzdrževati ali redno plačevati najemnine. Težave v duševnem zdravju (tesnobo, depresijo, psihosomatske bolezni) jim povzroča nenehna pozornost na to, kako in zakaj potrošiti denarno socialno pomoč, saj ta zagotavlja le plačilo stanovanjskih stroškov in nakup skromne prehrane, nenehen strah pred tem, da bodo izgubile stanovanje ali ga ne bodo mogle več najemati, izključenost iz zaposlovanja in posledično socialnih krogov, socialna izolacija itn.: Ko sem bila zaposlena, sem redno varčevala, želela sem si svoje stanovanje. Marsičemu sem se odrekla. Zdaj, ko imam socialno pomoč, mi pozimi, ko so stanovanjski stroški višji, ne ostane nič za hrano. Če ne bi imela mame,