er Saksida ne sodi v krog tistih izbrancev, ki so jih čemerni baroni stroke določili za izvrševalce svojih strukturalno-interpretativnih testamentov, njegovo znanstveno delo v javnem prostoru ne sme biti deležno posebne pozornosti. Leta 1997 je npr. bil - ob Helgi Glušič, Gregorju Kocijanu, Tonetu Pretnarju, Francetu Piberniku in mnogih drugih - zamolčan celo v preglednem geslu o slovenistiki v naši nacionalni enciklopediji. (Omenjeno geslo je s stališča zdravega razuma seveda škandalozno, vendar pa je njegova podoba povsem logična v kontekstu primerjalno-slovenističnih nevarnih razmerij: roka, ki je iz Enciklopedije izobčila in izbrisala kup slovenistov, je znala biti v geslu o primerjalcih zelo senzibilna in minuciozna!) V času, ko se ljudje, ki se na slovenskih univerzah s posebno raziskovalno in predavateljsko pozornostjo posvečajo delu Franceta Prešerna, v dnevnem tisku razglašajo za »nihčete«, in ko najdbe doslej neznanih oziroma nedoslegljivih del Ivana Cankarja ne vzbudijo širšega zanimanja, se takšnemu stanju pravzaprav ne gre čuditi. Slovenci so pač od nekdaj imeli to in ono reč med sabo.