iz predpostavke, da sovražnikov ni in da so vsi ljudje njeni prijatelji. Ko so jo tujci nagovarjali v najrazličnejših jezikih, je kar izginila z njimi in veselo mahajoč z repom naznanjala, da je našla novo družbo . No, taki so pač zlati prinašalci, ljudje smo seveda drugačni….. Večkrat, ko vzamem v roko dnevni tisk, se vprašam, ali mi niso pomotoma prodali dnevnika iz daljnih dijaških let, tudi fašistični protesti proti dvojezičnosti so verjetno potekali nekje v sedemdesetih letih in so se samo pomotoma znašli v današnjem časniku. Dolge razprave, ali naj bo napis Tito na hribih ali ne, so bile verjetno napisane, še preden je Slovenija postala del Evrope, ko ni bilo mogoče še delati skupnih načrtov in ko je meja ločevala ljudi. Joj, ušesa se mi povesijo prav tako kot psu, ki je moral vsak dan po isti poti, in zaman iščem, kje je današnji dnevnik z novicami, ki govorijo o novi, drugačni Evropi. Kako lahko leta 2006 gradimo politiko na zastarelih geslih, ki jih je napredni del človeštva že zdavnaj zavrgel? Ali je sploh mogoče v času globalizacije, pretoka ljudi in kultur, prepričevati volilce, da vsi jeziki niso enaki, da sta večjezičnost in večkulturnost nekaj slabega? Ali je mogoče v mestu, kjer živijo ljudje najrazličnejših narodnosti, kamor vsak dan prihajajo novi priseljenci in opravljajo težaška dela, ki jih domačini sicer ne bi, poveličevati nacionalizem? Ali nekateri politiki res niso naveličani zatohlega domačega dvorišča in še vedno nočejo pogledati, kaj je novega pri sosedu, kaj se tam sploh dogaja? In vendar bi zadoščalo že malo dobre volje in nekaj več prožnosti in že bi se odpirala nova obzorja, nove možnosti. Vsaka izmenjava izkušenj med ljudmi je namreč nekaj lepega, navdušujočega, ki ponavadi prinaša korist vsem. Ko se naučiš novega jezika in lahko brez ovir spoznavaš nove kraje, nove navade in kulturo, ki je drugačna od tvoje, si nedvomno bogatejši, tvoje življenje pa postane bolj polno.Veseli smo, da čez leto dni ne bo več materialne meje med Slovenijo in Italijo in bodo ljudje lahko skupaj načrtovali najpreprostejše vsakdanje dogodke pa tudi velike, pomembne odločitve. Samo še tista nevidna meja mora pasti, ki nas vodi po starih, zatohlih labirintih in nas ne pusti, da bi s trdnim korakom stopili na novo, široko pot. Joj, Bog pomagaj, ljudje! Ko bi bila moja uboga Neca še živa, bi pač njo prosila, naj nam razloži, kako je nesmiselno in dolgočasno hoditi vsak dan po isti stari poti. Ampak, ali naj nas pes uči politike? Saj smo vendar ljudje, razum imamo in radovednost, dana nam je možnost, da se med seboj sporazumevamo, da izmenjujemo izkušnje, da prijateljujemo in skupaj gradimo svet. Če bomo to zmogli, bo tudi dnevno časopisje postalo zanimivejše, kajti novice ne bodo več zaprašene fraze iz zgodovinskih arhivov, ampak načrt za prihodnost, novo, uspešno, veselo in polno lepih misli in sproščenih obrazov. Suzi Pertot se lotevajo z lahkotnostjo, vedrino, komičnostjo in včasih kakšno resno potezo, vsaka zgodba pač ne more biti zabavna. Barve so skoraj vedno temeljni del kompozicije, delu prispevajo takšno ali drugačno vzdušje, risba je pogosto stilizirana, karikirana, poenostavljena, vedno izrazita. Skupinska razstava je enkratna priložnost za spoznavanje in primerjavo različnih ustvarjalcev, poleg tega je gledalec postavljen pred originale, ki se nekoliko razlikujejo od slik v publikacijah, že zaradi tiska. Ilustracijo je vsak navajen gledati v knjigi, naj bo ali otrok odrasla oseba. Njena vloga pa je vse prej kot stranska. Največkrat je to prvi stik, ki ga ima človek s sliko, z njo se uči prepoznavati svet, oblike, naravo. Poleg tega mu pomaga razvijati domišljijo, pelje ga v fantastične svetove, uči ga sanjati in leteti, kar je ravno tako pomembno kot govoriti in hoditi. Otrok je prej sposoben brati podobe, se preko njih sporazumevati, šele nato pride na vrsto pisana beseda. Žal je to dejstvo prevečkrat