Kot mlada in nadobudna študentka filozofije sem že v prvih dneh študija doživela nekaj padcev na trdna tla. Najprej so nam povedali, da z diplomo iz filozofije v tej državi nima smisla upati na kakšno službo. Potem smo izvedeli, da naj bi bilo prav med študenti filozofije največ takih, ki naredijo samomor, in da je (če že preživijo) prav med njimi največ takih, ki nikoli ne diplomirajo; če že, pa študij vlečejo skoraj vse življenje. A nič od tega me ni potrlo tako zelo kot spoštovana profesorica za etiko; ta je izjavila, da po njenem mnenju filozofom ne bi smeli dovoliti opravljati vozniškega izpita. »Če gremo na kakšen simpozij in imam možnost, da bi se peljala s kolegom filozofom, se raje odločim za avtobus,« je dejala. Njene besede so mi segle globoko v srce. Takrat sem namreč že kar nekaj časa vozila, kakšne hujše prometne nesreče (razen da sem nekoč sredi noči zapeljala nekomu v dnevno sobo) pa tudi nisem povzročila. Zato nisem mogla razumeti, zakaj profesorica o svojih lastnih kolegih misli tako slabo. Kaj je dejansko mislila, mi postaja jasno šele zdaj, po mnogih letih. Veliko vozim in vsakokrat znova se moram (pa ne le v avtu) zavestno prepričati o čem, kar je za večino drugih ljudi najbrž samoumevno. Recimo o tem, po kateri poti je najbolje iti v službo. Včasih, zamišljena, kot sem, prevozim tudi kakšno oranžno luč. Posebej zanimivo je v zadnjih mesecih, ko se več vozim po Ljubljani. Zadnjič, recimo, sem se peljala od Šmartinske proti Dunajski. Pred mano na Vilharjevi je stala dolga vrsta avtomobilov, nekje daleč pred njimi je bil semafor. Čakala sem in čakala, a premaknilo se ni čisto nič. Vmes sem pojedla že dve nektarini in opravila en telefonski klic. Med mešanico razmišljanja o zadnjem intervjuju in o tem, ali me, prosto po Kantu, z večjim čudenjem navdaja zvezdno nebo nad mano ali moralni zakon v meni (o čemer v zadnjem času sicer razmišljam še nekoliko pogosteje), sem po kakšnih petnajstih minutah začudeno opazila, da – še vedno čakam. Pomislila sem, da se je v križišču morda zgodila nesreča. A semafor je normalno deloval. Šele potem sem se spomnila, da bi bilo dobro pogledati v avto pred menoj. Sum, ki se je vame prikradel šele po dvajsetih minutah čakanja, se je potrdil. Avto je bil prazen. Avtomobili, za katerimi sem stala, so bili tam le – parkirani! Hitro sem prižgala smerokaz in odpeljala. Dolga kolona pred mano je v hipu izginila.