, pa tudi navpične; te jim služijo kot naletne pasti, v katere se ulovijo predvsem hrošči in druge talne živali, s katerimi se hranijo. Ščipalcem, ki živijo v suhih in vročih pokrajinah, za katere so značilna velika dnevno-nočna nihanja v temperaturi (v obsegu 50 °C) in vlažnosti, dajejo podzemni rovi v najhujši dnevni pripeki varno zavetišče, saj je v njih znatno hladneje, relativna vlažnost pa je lahko tudi do 95-odstotna. Ko se znoči, ščipalci prilezejo na plan in se odpravijo lovit. Čas, ki ga porabijo za lov na površju, je odvisen predvsem od znižanja temperature v ozračju in ohladitve tal. Tla v puščavi so gola ali redko porasla, zato se ponoči hitro ohladijo. Ko za ščipalce postane na površju prehladno (toleranca za minimalno temperaturo, pri kateri so ščipalci še aktivni na površju, se razlikuje od vrste do vrste), se vrnejo v svoje rove. Tam je precej topleje, saj jih ogreva toplota, ki se je čez dan s sončnim sevanjem akumulirala v tleh. V svojih rovih pa najdejo tudi zavetje pred plenilci, kot so ptice, stonoge, miši, podgane, oposumi, mungi, skunki in razni primati.