Sedel sem na ograjo kamnitega mosta in poleg sebe položil mrtvega lipana. Sivi kamen je bil še vedno topel od dnevne pripeke. Srce je bilo polno nečesa, kar ni bilo niti čisto razočaranje niti čista žalost, vsekakor pa ni bilo niti kančka tistega veselja, ki bi ga moral čutiti, ko sem končno ujel »lipana svojega življenja«. Tisti trenutek sem potreboval nekoga, da bi me poslušal, da bi lahko spravil iz sebe neopredeljive občutke, nekoga, ki bi mi z ramen vzel nekaj bremena poparjenosti in ga preložil na svoja pleča razumevanja. Poklical sem Tomaža; obotavljaje, kajti če ga bom zmotil pri počitku ali kakem delu, bo nejevoljen. Kaj takega pa bi bilo resnično zadnje, kar bi prenesel tisti trenutek. Ampak on bo vsaj razumel, ker sva enkrat skupaj modrovala, sloneč čez kamnito ograjo.