In končno so tu slikarije! Ko je leta 1879 mala deklica v soju bakle ugledala podobe živali na stropu, je prazgodovinskemu bizonu dejala »bik«. Še danes pa lahko v Srednji Evropi srečamo divjega konja, ki je zelo podoben naslikanemu v Altamiri (Equus Ferus Przewalski). Njen oče, Don Marcelino Sanz De Sautuola, je te slikarije spregledal ničkolikokrat samo zato, ker je kot odrasel človek sklonjeno, »z očmi, uprtimi v tla«, hodil po rovu. In to deset let! Da bi bolje videli stvaritve, je bilo treba bakle bolj približati steni ogenj in dim pa sta že škodovala »zdravju« bizonov, košut, jelenov, volkov, divjih prašičev. Okamneli dir živali jih ni mogel rešiti pred pekočo svetlobo. Tudi velikost in napadalnost ne nekatere živali so naslikane v velikosti več kot 2 metra. Toda redki so Evropejci, ki ne poznajo umetniških stvaritev Altamire … Nova Altamira ima najveličastnejšo galerijo tam, kjer je ustvarjenih 70 gravur in skoraj 100 podob bizonov, konj, jelenov. Strokovnjaki in za njimi obiskovalci jo upravičeno poimenujejo »Sikstinska kapela kamene dobe«. Kako bi da Vinci narisal svojega konja, če bi si lahko ogledal te podobe? Bi anatomija odkrila svoje pionirske čase v tej »kameni dobi«? Brez dvoma pa bi bil Da Vinci prav tako presenečen in očaran kot vsak današnji obiskovalec. Tudi če gleda ponaredke. Po Evropi so tako vzniknili številni »jamski« galerijski prostori, ki uprizarjajo umetnost Altamire. Najprej so jo »na novo ustvarili« v Nemškem muzeju tehnike in znanosti v Münchnu, pohiteli so tudi v Arheološkem muzeju v Madridu. Del Altamire lahko občudujejo Japonci kar doma leta 1994 so jo poustvarili v »prazgodovinskem parku« v mestu Šhima. Podobno so naredili Francozi s svojo kamenodobno slikarsko galerijo v Lascauxu.