Udarni oddelek Konzuma je nedeljo preživel sondirajoč teren na slovenski obali in imel tam tudi kaj videti in občutiti. Ilovarjevi smo tako v gričevnatem zaledju pokukali v odbijajoče, v liku novodobnih silosov za turiste prenovljeno turistično kmetijo, ki nam bo morda za zatočišče, ko si bo dalo odpočiti oči na njenem vrtu, le od daleč opazovali priporočeno nam obmorsko restavracijo, ki se diči z zastekljeno »izložbo« in barvnimi, s cenami opremljenimi reprodukcijami ponujenih jedi ter si, že čisto razdraženi zaradi obalnega turističnega mravljišča, betona in ustrezajoče infrastrukture, privoščili pikniti narezek in popiti polič vina v čisto simpatični konobi na nekem piranskem trgu. Zaračunana nam vsota nas je skupaj s predhodnimi razočaranji kar odpihnila stran od tako cenjenega morja, vse do Hrastovelj, kjer smo pred časom že srebali refošk in si Škrgata zapomnili po namesto kikirikija ponujenih snack-ocvirkih, jedeh z divjimi beluši in po obiska vredni količini Tržačanov. V Škrgatovi jedilnici je tisto popoldne dogajala družinska fešta, na srečo, zahvaljujoč toplim vetrovom pred nevihto, pa se je Ilovarjevim poleg kamnite, nekam vlažne nekadilske depandanse pri šanku nudilo tudi prijetno posedanje za klopmi pred hišo, kjer smo, ovohavajoč poletje, uživali v hrustavi skorjici pravkar pečenega koruznega kruha in narezku. Če bi Škrgatov narezek, zvito panceto, pršut, vratino, klobaso in ovčji sir, poleg katerega so nam bile postrežene karakteristične, v olivnem olju vložene melancane ter tržaške olive, uvrstili med dobrote, kakršne je pričakovati od osmic, moramo za joto zatrditi, da ji je skoraj povsem zmanjkalo kisline, za mineštro iz prvih divjih belušev pa, da jo je, kdove zakaj, po okusu bolj neslo na mesno kot na zelenjavno stran. Zagatni vtis nam je, kljub zmrzovalniku, ki smo ga slutili v ozadju, popravila okusna rižota z jurčki in pravi odmerek gorgonzole na kompaktnih njokih, sicer industrijsko izdelane fuže pa je močil spodoben divjačinski golaž. Škrgat bi nam lahko ugajal zaradi mesnatih pečenih rebrc, klobase, ombola in (predvsem) verzot, pretlačenega ohrovta, lahko bi ga hvalili zaradi mičnega, kuhanega orehovega štruklja in zaključili, da gre za tipično nadgradnjo ponudbe, na kakršno naletiš v osmicah, da v njegovih jedeh laže naletiš na koščke pršuta kot na besno smetano, ko ne bi...ko nam ne bi večerjo zabelilo stalno lovljenje njegovega osebja, priljudnega možaka in ignorirajoče nas gospe in, huje, ko se ne bi večina jedi, po hlajenju na krožnikih in ovalih, pred nami znašla v mlačnem agregatnem stanju, fešta gor ali dol. Velike oči in premajhne kapacitete?