Osnovna Konzumova celica se je h Kavrečiču podala z zmernim optimizmom, saj so nam ga do tiste sončne nedelje pošimfali le zaradi makovega kruha, kar pač ne pristoji liku gostilne, ki naj bi se ukvarjala z notranjeistrskim izročilom, sicer pa je priporočilo izvedenega jedca obetalo, da še pred sezono najdemo možnost preživetja na slovenski rivieri. Ko bi gledali samo dovolj prijetno notranjost in teraso ravno dovolj nad magistralo zgrajene gostilne, bi bilo lagodno preživetje zagotovljeno. Vendar pa je takoj, če se že gremo po istrsko, zbodla v oči zraven jedi izpod čripnje pripisana postavka po vnaprejšnjem naročilu, še bolj pa dejstvo, da se za čripnjo ni dalo zmeniti niti na licu mesta in se potem tisti dve uri naslajati s predjedmi. Zakaj ni čripnje? Ker ni žerjavice in jo naročajo le velike skupine. Tu je Ilovarjevemu triu, ki se je šele v tem trenutku spomnil na zložena drva v notranjem kaminu, postalo jasno, da Kavrečiču manjka poslovne žilice, več, da mu manjka osrednje istrske atrakcije, namreč obratujočih gradel. Marsikdo bi na tem mestu vrgel vilico v koruzo, sami pa bi nanjo raje nabodli vsaj kakšen tartuf. In smo vztrajali. Preko odličnega makovega in čebulnega kruha, čez inčune iz olja, ki jih tu strežejo namesto slanih sardel, preko mirno prebavljenih tuninih in zelenjavnih paštetk ter škampove različice, ki se je odlikovala predvsem po vsebnosti masla, čez fejst ovčji sir in Zigantejevega s tartufi, vse do debelih, strojnih rezin pršuta, iz katerega je, če ga je kdaj kaj bilo, izpuhtel ves vonj in okus. Čeprav v juhah nismo identificirali neželjenih primesi, je denimo v škampovi, v kateri je dejansko plaval vod repkov, povsem prevladal česen in smo se nekako znašli edinole s povprečnimi bobići in kremno iz divjih belušev. Ena svetlih Kavrečičevih točk je, da mesi svojo pašto, tudi krafe, slastne, s sirom polnjene raviole, ki nam jih je odločilno presolil sicer bogat divjačinski golaž, medtem ko si na čez fuže ribane bele tartufe in milo črno rižoto pozabil čez minuto. Ko ne bi bili vajeni obalnih razmer in ne bi imeli govorilnega popoldneva, bi se še zasekirali. Tako pa je ata Ilovar, ne meneč se za pomanjkanje soka v biftku, pospravil svojega predvideno dostojnega lista z žara, piknil malce verzot in ukradel maestru Šipiću kos zmagovalnega ombola menda pravilneje zrezka ter po preverbi bolj jabolčne pite kot crostate in žlički panna cotte tvegal zaključek. Da se Kavrečič pač s tako šibko interpretacijo istrske košte ne more prikupiti nikomur, ki je kdaj pomočil jezik na hrvaški teritorij in ga z niti ne tako nizkimi cenami (škampja začesnava: 900 SIT), a komaj povprečno kakovostjo rešuje edinole gusarjenje drugih tvorcev turističnega čudeža. Bi se izplačalo študijsko izpopolnjevanje trideset kilometrov južnovzhodneje?